Naša nafta se skriva v gozdovih

Milijon sto štiriinosemdeset tisoč petsto šestindvajset hektarov. Tolikšna je površina gozdov v naši državi po zadnjih podatkih Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS). Dobrih 337 milijonov kubičnih metrov lesa pa znaša naša lesna zaloga, pri čemer se vsako leto poveča za 8,4 milijona kubičnih metrov, kolikor je letni prirastek. Leta 2012 bi lahko po ocenah ZGS posekali slabih šest milijonov kubičnih metrov lesa. Iz številk bi sklepali, da je vsekakor naravna surovina, ki je imamo v izobilju.

Žled – neizkoriščena priložnost

Koliko lesa premoremo, smo lahko nazorno videli na televizijskih zaslonih ob februarskem žledu, ki je prizadel državo. Mnogo zagovornikov oživitve slovenske lesnopredelovalne industrije, ki je razcvet doživela pred osamosvojitvijo, je prav v tem videlo priložnost. Žal je nismo izkoristili, čeprav se je takratni minister za kmetijstvo in okolje Dejan Židan trudil za vzpostavitev lesne verige. Avstrijci so nam celo pomagali pospravljati gozdove in se pri tem s hlodovino oskrbeli veliko bolje kot naša lesna industrija.

»Vsekakor bi morali posledice žleda odpravljati tako, da bi les končal na slovenskih žagah in pozneje v naših lesnih podjetjih. Žal pa smo videli le spravilo, hlode pa bodo razžagali in iz njih kaj naredili – tujci. Večino bomo spet zažgali v kuriščih, kajti prav to že več kot dvajset let v Sloveniji finančno spodbujamo tudi z nepovratnimi sredstvi,« meni o zamujeni priložnosti prof. dr. Franc Pohleven z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Doda, da je gospodarski gozd ponor CO2 samo, če hlodovino predelamo v izdelke. »S kurjenjem lesne biomase ne pripomoremo k znižanju emisije toplogrednih plinov.«

S paradnega konja na kljuse

Surovine imamo torej dovolj, a lesnopredelovalna industrija ni zato nič boljša. Po drugi svetovni vojni je dosegla izjemen vzpon in je spadala med dejavnosti, ki so se z lastnim razvojem v svetovnem pogledu povzpele med pomembnejše gospodarske panoge. Naši izdelki so bili prepoznavni v svetu. V takratni državi je obstajalo celo ministrstvo za gozdno in lesno industrijo.
 

»Stagnacija se je začela z osamosvojitvijo Slovenije in danes je pomembno le gozdarstvo, ne pa predelava dobrine, ki v gozdu nastaja. Zanimivo je tudi, da so po osamosvojitvi tuji vlagatelji pokupili vso umazano industrijo – jeklarne, cementarne, tovarni kamene in steklene volne –, nihče pa ni kupil kakšnega lesnega podjetja, čeprav ima Slovenija z razpoložljivo surovino idealne razmere za razvoj tovrstne industrije,« pravi prof. dr. Pohleven. Ker so tujci v Avstriji številna lesnopredelovalna podjetja kupili, bi težko govorili o tem, da ta industrija ni perspektivna. Vzrok dr. Pohleven vidi med drugim tudi v tem, da lesarstvo ni našlo ustreznega sogovornika v vladi. Zaposlenost v lesni industriji se je po letu 1991 zmanjšala s 40.000 delovnih mest na manj kot 8000 in še vedno usiha.

Današnja slika

Direktor podjetja Marles hiše Bogdan Božac pravi, da so razmere v njihovi panogi podobne kot v preostalem gospodarstvu, torej precej slabe. To je predvsem odraz splošnega gospodarskega okolja, ki je v Sloveniji zelo nekonkurenčno, tudi zaradi zapletene birokracije in visokih obdavčitev. »Za izboljšanje v naši panogi so nujne strukturne reforme, ki jih potrebuje celotno gospodarstvo, ob hkratnem ozaveščanju pomena in prednosti uporabe lesa v našem življenju,« še pove Božac.

Da stanje v panogi ni rožnato, meni tudi Aleš Dolenc, direktor podjetja M Sora: »V naši lesnopredelovalni industriji je nekaj podjetij, ki so zmerno uspešna, vendar je splošno stanje zelo slabo. Podjetja so prezadolžena, tehnološka oprema zastarela, dobri kadri bežijo, manjka znanja v razvoju in trženju. Dejstva, da imamo veliko lesa, ne smemo poveličevati. Res je naša edina dolgoročna surovina, vendar o načinih, kako naj jo izkoristimo, predvsem govorimo, naredimo pa bolj malo. Čeprav imamo v Avstriji lep primer, kako se to da,« pojasni Dolenc.

Luč na koncu predora

Nekaj optimizma ostaja. Profesor Pohleven je prepričan, da je Slovenija prav zaradi naravnih bogastev, kot sta voda in les, pripravljena na prihodnost. Pravi, da je bila Pahorjeva vlada tista, ki je prepoznala tudi potencial lesa, žal pa ga nasledniki na ministrstvu za gospodarstvo in Eko skladu še vedno vidijo predvsem kot energent, ne kot dobrino za izdelke. »Lesarska stroka, kolikor je še imamo, se trudi, da bi zadeve izboljšali, a smo za zdaj priče katastrofalnemu stanju, ko najboljšo hlodovino izvažamo v tujino, namesto da bi jo sami predelali. In potem izdelke iz naše hlodovine kupujemo od tujcev. Čemu?« 

Aleš Dolenc je prepričan, da je v naši državi nujen celoten pristop od gozda do končnega izdelka. »Ne potrebujemo novih študij, akcijski načrt Les je lep je bil na vladi že sprejet. Ni idealen, je pa dobra osnova za prve konkretne ukrepe, začnimo ga uresničevati. Če ne bomo storili ničesar, bodo uspešna podjetja kljub temu poslovala naprej, panoga bo životarila, Slovenija pa izvažala edino naravno surovino. Nekdo z vrha politike naj jasno pove, da se je naša država odločila, da gozdarsko-lesnopredelovalnega sektorja ne bomo posebno podpirali. Bomo vsaj vedeli, pri čem smo. Vse drugo je mešanje megle zaradi nabiranja političnih točk ali zagotavljanje dela in sredstev inštitucijam, prisesanim na javni denar,« sklene Dolenc.

Les je nacionalni interes

Bogdan Božac meni, da bi morali dvigniti zavest o lesu kot materialu, prijaznem do človeka in okolja, s številnimi prednostmi. »Z vzpodbudami potrošnikov bi morali povečati povpraševanje po nakupu lesenih izdelkov ter podjetjem omogočiti ugodno investiranje v opremo, ki bi vodilo v razvoj lesnopredelovalne verige,« pravi Božac. Na ta način bi ustvarili sistem, kakršnega imajo v Avstriji in bi na daljši rok zagotavljal višjo zaposlenost ter ustvarjanje dodane vrednosti v vseh fazah izrabe in predelave lesa, kar bi imelo v končni fazi tudi ugodne makroekonomske učinke.

»Morali bi okrepiti predelavo ter povečati uporabo. Zlasti zdaj bi bila aktualna energetska in statična sanacija objektov z oplaščanjem z lesom. S pospešeno predelavo lesa bi se povečala količina ostankov za energijo. Ironija je, da v Sloveniji primanjkuje hlodovine, zato je treba pospešiti možne sečnje iz zasebnih gozdov, do dovoljenega etata, in omejiti izvoz hlodovine. Koliko posekati, naj povedo naši gozdarji, pa tudi, koliko biomase mora ostati v gozdu za njegovo nemoteno samoobnavljanje. O nadaljnji usodi lesa morajo odločati lesarji in energetiki,« sklene profesor Pohleven.

40.000 ljudi je lesna industrija štela leta 1991, danes pa manj kot 8000.