Slovenci smo družba, ki zajema glasbo z veliko žlico. To najhitreje začutimo ob obisku tujine, mene je prvič udarilo ob obisku puba v Veliki Britaniji, kjer gostje nazdravljajo v tišini. Tam cenijo glasbo kot dodatno vrednost in z njo na takšen način tudi poslujejo. Gre za model, ki poskuša glasbo in posledično njene avtorje, izvajalce in preostalo verigo nekako preparirati za finančno vrednotenje. Tako pač je, stvari dobivajo vrednost le skozi optiko denarja. In ko so skladbe in glasbeniki enkrat ovrednoteni, jim je mogoče ceno tudi spreminjati. Lahko jih z neprestanim predvajanjem približamo občinstvu in s tem povečamo kapital naložbe v skladbo ali skupino. Koliko je neka pesem všečna, je težko vnaprej predvideti, pomembno je, kdaj se pojavi na valovih, kakšno je takrat družbeno vzdušje in tako naprej. Najbolj pomembno pa je, da se veliko predvaja in da so ljudje skladbi čim bolj izpostavljeni.
Glede na to, kako nekakovostne skladbe lahko postanejo svetovne uspešnice, ne potrebujemo dodatnega dokaza, da se nam lahko prikradejo pod kožo, le dovolj vztrajne morajo biti. Slabši ko je okus poslušalca, slabše ko je njegovo razumevanje glasbe, lažje ga zapeljemo in mu podtaknemo naslednjo uspešnico. Danes ima povprečen zahodnjaški poslušalec vtis, da na svetu obstaja le deset glasbenikov iz Amerike. To so tisti, ki pobirajo vse glasbene nagrade. Že bežen pogled na nedavno razglašene dobitnike nagrade billboard music awards, nam postreže z vedno istimi imeni, večinoma seksualno agresivnimi posamezniki, ki prepevajo o neskončnem monogamnem razmerju. Med njimi so tudi najstniški idoli, ki se takoj, ko postanejo mladoletni, začnejo slačiti, javno opijati in drogirati, tetovirati ter širiti vprašljive vrednote. K temu jih spodbuja glasbena industrija, ki zaradi takšnega vedenja še več zasluži. In jih za to tudi nagrajuje. Pa saj ni skrivnost, da so najbolj priznane glasbene nagrade že davno izgubile svojo vrednost. Postale so celo indikator, čemu naj se izogibamo. V Sloveniji ne premoremo lastne glasbene nagrade ali filtra, ki bi glasbenike zaščiti pred grabežljivimi monopolisti komercialnih medijev in zajedavci nacionalnega medija. Trenutno smo priča glasbeni okupaciji tujine, zato me ne preseneča, da nismo bili sposobni sestaviti protestniške himne. Ni krivo pomanjakanje denarja, krivi smo mi.
