KOČEVJE – »Finkova teta pravo starost skriva z dominantno držo, da ji, kaj naj rečem, ne le jaz, ampak tudi drugi sovaščani več kot osem križev ne bi pripisali,« je vitalnost stoletnice Metke Fink iz Željen pri Kočevju opisal Leon Behin st., vsestranski umetnik (harmonikar, pevec, pevovodja) iz sosednje Šalke vasi. Vsak dan videvajo Finkovo, kako gre z malo hitrejšim, a odločnim korakom, ki ne kaže utrujenosti, proti vaški lipi. Včasih s palico, a tudi brez nje je pokončna. Krasi jo primerna obleka, ogrnjena je z jopico, okoli glave si na zdavnaj pozabljen način zaveže ruto.
Varuška gre v rudnik
»Za mojo stoletnico se je lani v domačem lovskem domu trlo ljudi, a Leona ni bilo med njimi. Snaha jih je menda naštela kar 140. Prišli so tudi občinski, darila so prinesli. Peli in plesali so vsi, še sama sem malo pomagala,« spomini poneso Metko.
Petega marca letos je Metka dopolnila že 101. leto: »Ja, tokrat se je rojstni dan odvil z obiskom številne rodbine, zapela so mi Leonova dekleta. Vam povem, ko bom dopolnila 110 let, bomo znova žurirali!«
Slavljenka je edina še živeča slovenska rudarka in najstarejša občanka Kočevja. Rodila se je leta 1916 v Dolenjih Lazih pri Ribnici. Naneslo je, da je pred vojno kruh služila kot varuška v Ljubljani pri ugledni družini Lukičevih, katere sin je postal ugledni zdravnik radiolog.
V Ljubljani je Metka spoznala tudi moža Urha Finka, ki je bil pek. Večno zvestobo sta si obljubila leta 1940. Kmalu je povila sinka v Klinji vasi pri Kočevju.
Le slabo leto sta uživala v zakonskem stanu, ko je Metka pri 27 ovdovela. Mož je padel ob napadu na Kočevje. Vojna žrtev je bil tudi svak, potlej je morala Metkina sestra sama skrbeti za štiri otroke. Ovdoveli sestri sta se po končani vojni skupaj preselili v Željne. Sestra je skrbela za naraščaj in njive, Metka pa se je leta 1950 zaposlila v rudniku rjavega premoga v Kočevju. Opravljala je težaška dela do leta 1974, ko se je z ročno uro kot darilom upokojila.
»Z minulim delom sem si prislužila 480 evrov mesečne pokojnine. Če bi šla med upokojence dve leti pozneje, bi zagotovo prejemala kaj več.«
Metkina delovna doba je knapovska. Začela je na dnevnem kopu, potem je prala in sušila pesek za stroje, tudi pospravljala je in pripravljala malice. Za tri leta so jo dodelili k težkim vagonom. Bila je edina ženska, ki jih je rinila in oskrbovala enako kot moški.
Zaradi zaslužka pa je šla dedcem v nos: »Saj sem kar dobro zaslužila za tiste čase, dokler se niso dedci dvignili proti meni. Na sestanku je nekdo zinil, češ da baba ne more nesti domov več denarja kot oni. Fovšija, da dol padeš! Pa jih šef ni uslišal in so se še naprej pritoževali, dokler nisem sama le zaradi ljubega miru odnehala.«
Toliko o ženski enakopravnosti v socializmu.
Diplomska naloga
Metka se še vedno sama oblači in uredi, vse po urniku. Spat se odpravi kmalu po osrednjem televizijskem dnevniku, vstane pa, ko se zdani. Včasih tudi kaj skuha. Razveseli jo, če je na krožniku kaj mesa, mleka pa skoraj nikoli ne pije.
Rada posluša glasbo, bere (večkrat tudi brez očal), njeno razmišljanje je jasno, pogovor tekoč.
Čeprav nam je ob obisku potožila, da jo zadnje čase malce zapušča spomin, ni pustila tega vtisa. Metka namreč natančno opiše sleherni dogodek iz bližnje preteklosti. Pazljiva pa ni vedno dovolj: »Kaj čem skrivati, včasih sem kar malce nerodna, tako da se spotaknem ob preprogo in zgrmim proti radiatorju. Poglejte te spomine po glavi, ki je, hvalabogu, še cela!« se sladko zasmeji. In razkrije, da »bučo zdravim zgolj z žavbami«. Obkladke si pripravlja s slano vodo in čaji.
Čeprav je zdrava, Metka jemlje nekaj tablet – za pritisk in redčenje krvi.
Navadila se je že, da jo kdaj pa kdaj kdo obišče prvič: »Tako mi je nekega dne na vrata potrkalo prisrčno dekle, da je iz pokrajinskega muzeja, je dejala in prosila, da bi ji pripovedovala o mojih knapovskih letih. Ona pa bi to uporabila za diplomsko nalogo. No, pa dajva, sem privolila. Pozneje, ko je pred komisijo opravila menda z odliko, se mi je prišla še zahvalit. In obljubila košček potice, tega pa še ni prinesla.«
Ker je pozorno spremljala, kaj si zapisujemo, jo je zaskrbelo: »Pa menda ne boste napisali tudi tega … Pa saj je drugače zelo prijazna, menda že poročena gospa.«
Aplavz v bolnišnici Slakove poje najraje |
