V občini Škocjan že imajo eno tematsko, Knobleharjevo pot, ki so jo poimenovali po domačinu, dr. Ignaciju Knobleharju. Bil je prvi Evropejec, ki je pri raziskovanju Nila prišel skoraj do njegovega izvira – do ekvatorja. Tokrat so se odločili, da zobu časa preprečijo, da bi še naprej uničeval mline, ter s proučevanjem zgodovinskih virov in ustnega izročila ohranijo celovito mlinarsko dediščino. Ob potoku Čolnišček je zrnje v moko nekoč mlelo kar devet mlinov, dve žagi pa sta žagali les iz bližnjih gozdov.
Mlinarjeva krožna pot je dolga deset kilometrov, njen začetek in konec sta sredi vasi Bučka. Popotnica, mlinarjeva malica, je skromna. Tudi prav. Med potjo pohodnike na več krajih pričakajo ustrežljive članice Društva podeželskih žena Bučka in jim dajo piti in jesti. Pot vodi mimo cerkve sv. Martina in se mimo manjših domačij in sadovnjakov spušča v dolino.
Pri Marijinem znamenju se Mlinarjeva pot križa s Knobleharjevo. Človek bi se na razpotju lahko izgubil, zato so izdelali posebno leseno pripravo. Kdor ga zavrti, mu usmerjevalnik pokaže, kam naj se poda ali katere zanimivosti so odprte njegovemu pogledu. Od tod se pogledu odpreta zvonika sv. Martina in župnijske cerkve sv. Matije, malo stran pa seže pogled na Marijino cerkev na Stopnem. Ob Čolniščku je bil prvi na vrsti Košakov mlin, ki je prenehal delovati v šestdesetih letih prejšnjega stoletja.
Sledi pot skozi gozd. Izmenoma se sliši trkanje zelene in črne žolne. Pa ne pravih, otroci se igrajo tako, da vlečejo za vrvico in leseni žolni s kljunom trkata po tramu. Kdor pa se v gozdu umiri in posluša, bo slišal njihove prave prebivalce. Vodnica še priporoča, naj pohodniki s polnimi pljuči zajamejo čist zrak. Tod naokoli ni blizu nobene industrije, zato kmetje večinoma pridelujejo biohrano hrano.
Vzdušje popestril evropski prvak v diatonični harmoniki
Pohodniki večkrat prečkajo potok po mostičkih, ki so jih naredili prav za Mlinarjevo pot. Ob potoku na perilniku perici drgneta perilo in pojeta slovensko narodno pesem Pleničke je prala pri mrzlem studenc'.
Ob bistrem potoku je mlin, a jaz sem pa mlinarjev sin. Ko mlinček ropoče in voda šumlja, srce mi veselo igra, igra … pa je zapisana narodna pesmica na animacijski tabli pri Marjetičevem mlinu, kjer sta tako zadnji lastnik Jure kot njegov oče igrala na citre.
Marjetičev mlin je sicer potreben temeljite obnove, v Vajsovem mlinu je notranjost obnovljena, treba je še poskrbeti za zunanje kolo, in se bo lahko znova mlelo. Domačine in turistične delavce čaka še veliko dela na Mlinarjevi poti.
Malo naprej se pojavi ženica, ki si je vrečo moke, kot bi imela nahrbtnik, z vrvjo naložila na rame. Hudomušno začne pripovedovati mlinarske zgodbe. Vsi vedo, da je kovačeva kobila vedno bosa, pa čevljarjeva žena tudi. Slab pa bi bil mlinar, ki ne bi znal poskrbeti za svojo družino. Močan mora biti, da lahko prenaša vreče. Če pa hoče biti še bogat, mora imeti tudi zelo kosmate roke ter široke in nezapete rokave... Ko moko stresa v vreče kmetov, ki so mu zrnje prinesli zmlet, se ga kosmatinca veliko oprime in jo zlagoma, da ga kdo ne zaloti, stresa tudi v svojo vrečo. Zrno na zrno – pogača.
Takšne in podobne zgodbe so spremljale pohodnike, veselo vzdušje pa sta še popestrila Janez Lekše, evropski prvak v diatonični harmoniki, in folklorna skupina Plamen.
