Naš edini na otoku

Po domnevah raziskovalcev 800-letne zgodovine gradu Otočec je bil prvotni grad zgrajen na desnem bregu reke Krke. Šele pozneje naj bi eden od graščakov zaradi večje varnosti dal izkopati jarek tako, da ga je reka objela z obeh strani. Tako naj bi nastal edini otoški grad na Slovenskem. Kdo ga je sezidal in kdaj, ni točno znano, ve se zagotovo le, da je tam stal že v 13. stoletju.

Z darovnico, izdano 31. marca 1254 na Dunaju, je kralj Otokar Češki nekdanje višnjegorske ministeriale z Otočca, Mokrega polja in Prežeka, Otoka in Zaloga izročil freisinškemu škofu, in sicer kot nadomestilo za škodo, ki so jo povzročili Ogri.

Prvi graščak je bil Henrik Otoški, nasledili so ga sorodniki in potomci, ki so vladali do 15. stoletja. Po izumrtju Otoških je bil na gradu od 1454 gospodar Nikolaj Lengerheimer, ki je bil povezan z zburskim dvorcem, v začetku 16. stoletja pa je grad Otočec prišel v roke plemiške rodbine Villander z Južnega Tirolskega. Ta rodbina je na Otočcu vladala do leta 1547, ko je po nesrečnem padcu s konja umrl zadnji iz rodu Villandrov, Vilijem. Njegovi dediči so posestvo z gradom prodali uskoškemu poveljniku, baronu Ivanu Lenkoviću; tega je nasledil sin Jurij, ki je kot kranjski deželni glavar in član protireformacijske komisije pomemben za zmago protireformacije na Kranjskem. Umrl je leta 1603 v Ljubljani.

Po Lenkovićevih je na Otočcu le dve leti manj kot stoletje gospodovala plemiška rodbina Sonce. Prvi lastnik je bil plemeniti Janez Sonce, ki je bil hkrati mestni sodnik in župan. Kljub visokemu stanu se je poročil s preprosto ranocelnikovo hčerjo. Po rodbini Sonce je grad prešel v roke plemiške rodbine Schweiger. Schweigerjevi so med drugim zgradili tudi pristavo s čebelnjakom, daleč naokoli pa so bili znani po gojenju melon. V rastlinjaku so gojili tudi ananas, pomaranče in drugo tropsko sadje.

Razuzdani grof

Sredi 19. stoletja je grad prešel v lastništvo stare španske rodbine Magheri de Commandona, ki je 1630 dobila naslov Savojskih grofov. Kot avstrijski oficirji so iz italijanskega Piemonta prišli na Kranjsko v drugi polovici 18. stoletja. Imeli so se za Francoze, tudi govorili so samo francosko. Od vseh Magherijevih je bil najbolj poznan rdečelasi grof Albin, ki je v šempetrski fari zapustil številno potomstvo. Menda je tam takrat kar mrgolelo rdečelasih otrok, ki so jih pripisali razuzdanemu grofu.

Zadnji Magherijev, Karl Villavicenzio, je posestvo 1942 prodal italijanskemu podjetju Emona, z družino pa se je odselil na varno v Brežice, kjer so ostali do 1945, od koder so se z nemško vojsko umaknili na Dunaj. Grof Carl de Villavicenzo, ki je grad Otočec zapustil, ko je bil star 11 let, se je prvič po vojni vrnil 1961 in prek svoje odvetnice vložil zahtevek za vrnitev gradu, kar pa so takratne oblasti zavrnile, saj ni imel jugoslovanskega državljanstva. To je dobil v sumljivih okoliščinah leta 1994, vendar mu tudi novih slovenskih sodnih oblasti ni uspelo prepričati, da je upravičen do vrnitve gradu.

Od brigad do elite

Ob začetku druge svetovne vojne so grad zasedli italijanski vojaki, partizani pa so ga 1942, da bi iz njega pregnali italijanske vojake, požgali. Po koncu vojne je propadal, porušena mostova pa sta preprečevala dostop do ruševin. To je preprečilo okoliškim prebivalcem, da bi ga tako kot številne druge uporabili za kamnolom za gradnjo novih stavb.

Leta 1958 so ga izbrali za sedež glavnega štaba mladinskih delovnih brigad, ki so začele graditi cesto Bratstva in enotnosti Ljubljana−Zagreb. Grad so obnovili v pičlih dveh mesecih.

Razcvet gradu se je začel šele leta 1974, ko se je Hotel Grad Otočec pridružil novomeški tovarni zdravil Krka. Zaradi neugodnih političnih razmer je od 1991. tranzitni turizem močno upadal, še bolj pa zaradi gradnje avtoceste, saj je obšla Otočec. Po drugi strani je to gradu prineslo več miru.

Septembra 1999 so Grad Otočec razglasili za kulturni spomenik državnega pomena, 2007 so ga popolnoma obnovili. Decembra 2009 je polepšani Hotel Grad Otočec zaradi odlične urejenosti, predvsem pa zaradi vrhunskih storitev kot edini slovenski grad hotel postal član priznane verige dvorcev in gradov, ki služijo turizmu, Relais & Chateaux. Po izključitvi Vile Bled, ki ni več dosegala visokih zahtev namestitvenih in drugih standardov, ter predvsem zaradi padca hotelskih storitev je od naših poleg Otočca v druščini le še Kendov dvorec v Spodnji Idriji.