LJUBLJANA, BREŽICE, BRUSELJ – Kakšna burleska: notranjo ministrico mag. Vesno Györkös Žnidar, ki je minulo sredo še samozavestno zagotavljala, da se s hrvaškim notranjim ministrom Rankom Ostojićem ni in niti nikoli ne bi pogovarjala o vzpostavitvi tako imenovanega koridorja čez hrvaško in slovensko ozemlje za lažje reševanje begunske krize, saj bi bilo to celo v izrecnem nasprotju s pravnim redom Evropske unije, je nazadnje demantiral kar njen šef dr. Miro Cerar. Naš premier je namreč v petek zvečer potrdil, da bo njegova vlada, če bo pritisk begunskega vala na Slovenijo prehud, vendarle razmislila tudi o možnosti vzpostavitve več koridorjev od hrvaške meje do avstrijske.
Še več vojakov v pomoč policiji
Medtem (v nedeljo) je tudi še obrambna ministrica Andreja Katič končno morala priznati, da zgolj sodelovanje vojske in civilne zaščite pri tako imenovanem medresorskem sodelovanju ne more več zadoščati. Če je bilo še v petek v sistemu odzivanja na migracijski cunami iz Azije vključenih približno 170 pripadnikov civilne zaščite in le približno 60 pripadnikov Slovenske vojske, sta že v soboto še kako prav prišla pomoč več kot 300 pripadnikov civilne zaščite in večje število vojakov.
Ja, razmere so – predvsem odkar smo se na svoji vzhodni meji lahko prepričali, kako se hrvaška vlada požvižga na pravila obravnave migrantov in beguncev, ki bi jih morale upoštevati vse države članice EU (da Milanovićeva vlada eklatantno krši dublinsko uredbo in vse veljavne protokole EU o migrantih, je opozoril celo prvak opozicijskega HDZ Tomislav Karamarko) – zapletene in bodo skoraj gotovo le še bolj. Kdor kakor pomirjujoče državljanke in državljane Slovenije občasno obvešča, da migrantov v Brežicah tako rekoč ni več oziroma da jih je »v nekem trenutku« samo peščica, sto ali kvečjemu dvesto, se zavestno vede neodgovorno. Ker ni pomembno, ali jih je v nekem trenutku le peščica. Pomembno je, kaj vse se bo še dogajalo v naslednjih tednih in mesecih. Še posebno po tistem, ko bo Madžarska tudi mejo s Hrvaško podobno zaprla z bodečo žico, kot je mejo s Srbijo. Kam pa se bo takrat usmeril begunski val? Zato je za nas prav tako zelo pomembno, za katero od dveh možnosti, ki so zadaj na mizi, se bodo nazadnje odločili evrobirokrati v Bruslju: bo 120.000 beguncev, ki so prišli do Italije, Grčije in Madžarske – Madžarska ni pripravljena sprejeti niti 50.000 izmed teh –, EU razporedila le v Italiji in Grčiji ali jih bo v skladu z rezervno shemo (po kvotah) v kratkem razdelila med več drugih članic EU? Odgovor na to vprašanje je in bo med ključnimi tudi za našo državo. Ker se že mudi. Od njega je veliko več odvisno kot od všečnega piarovskega poziranja med otroki migrantov, kakršno si je premier Cerar »v humanitarnem slogu Angeline Jolie« privoščil v begunskem centru v Brežicah v soboto.
Ločiti bi morali zrnje od plev Del resnice o izrednih razmerah zaradi begunske krize je tudi to: o nekaterih zaznavah tistih, ki so bili na vzhodni meji naše državice v zadnjih nekaj dneh v neposrednem stiku z migranti iz Iraka, Afganistana ali Pakistana (hkrati pa tudi, jasno, s precej, precej manjšim številom resničnih beguncev, denimo tistih iz Sirije), se skoraj nič ne govori in niti ne piše. Zakaj pa ne? Ker to menda ni zaželeno v času, ko poskušajo politiki ljudstvo prepričevati – čim bolj je ljudstvo nevedno, laže se ga prepriča, a ne? –, naj bo vendarle bolj solidarno in humanitarno, saj je desettisoče ali stotisoče beguncev moralo prebežati v EU zato, ker tam, kjer so bili do zdaj, divja vojna in ker je bil zanje beg edini način, da preživijo. Redkim novinarjem in humanitarnim delavcem je kljub temu uspelo opozoriti vsaj na nekatere anomalije. Tudi neki pravi begunec iz Sirije je, denimo, s pogledom, uprtim naravnost v televizijsko kamero, ogorčeno pojasnjeval, da begunci v Srbiji in na Hrvaškem najprej niti niso mogli stopiti na vlak, s katerim naj bi odpotovali še bliže končnemu cilju svoje kalvarije, saj so se pred njimi vrivali lažni begunci iz nekaterih arabskih držav in celo Albanci. To so, sicer le neuradno, posameznim novinarjem potrdili tudi nekateri policisti. Še bolj škandalozno zveni podatek, da imajo nekateri »begunci«, ki na poti v Nemčijo iz njim znanih razlogov skrivajo svojo pravo identiteto ali so namenoma že vnaprej uničili svoje osebne dokumente, pri sebi po več tisoč evrov ali celo po več deset tisoč evrov gotovine. Nobeno presenečenje zato žal ni niti anekdota o tem, kako je begunec, ki je s petka na soboto prenočil v Brežicah, komaj se je zjutraj zbudil in z iphonom v roki prišel iz šotora, tiste, ki jih je zunaj srečal, togotno spraševal: »Where's my breakfast? Where's my breakfast?!« Kje pa imate zajtrk zame? |
