Narodna galerija išče dobrotnika

LJUBLJANA – »Narodna galerija ima zdaj enkratno priložnost, da odkupi sliko od zasebnega zbiralca,« so zapisali v prošnji. »Potrebujemo vašo pomoč, da skupaj zagotovimo, da bo slika ostala v Sloveniji. Tako bo končno pristala v javni zbirki in jo bo lahko prav vsakdo občudoval v Narodni galeriji.«

Ob prošnji so še zapisali: »Državna sredstva že vrsto let ne zadostujejo za dosledno izvajanje našega poslanstva: zbiranje, varovanje, raziskovanje in predstavljanje slovenske kulturne dediščine javnosti. Tako je že nekaj časa na seznamu želja Narodne galerije slika Jožefa Petkovška Perice ob Ljubljanici. Petkovšek je motiv družinskega opravila postavil na robu Kotnikovega posestva na Verdu, kjer so še danes ostaline parka, ki se spušča proti Ljubljanici. Slika je bila nedavno restavrirana in se odlikuje po intenzivnem koloritu, z za francosko slikarsko šolo značilno hladnejšo modro-zeleno barvno lestvico.«

In kdo je bil nori malar, kakor v svoji televizijski igri pisatelj Andrej Hieng imenuje slikarja Jožefa Petkovška, ki se je rodil 7. marca 1861 na Verdu kot najmlajši med šestimi otroki? Oče je bil precej bogat kmečki posestnik. Ko je mali Jožef prijokal na svet, je bilo očetu Andreju že 68 let, mati Marija Stopar pa jih je štela komaj dvajset. Pri Petkovškovih je že tri leta po rojstvu najmlajšega otroka umrl gospodar in zapustil posestvo sinu Matevžu. Toda leta 1866 je mladi gospodar umrl za kolero in posestvo je pripadlo mladoletnemu Jožetu. Otroku so gospodarili razni varuhi, pozneje je upravo prevzel Petkovškov sosed, bogati žagar in posestnik Franc Kotnik, ki je imel nekaj vpliva tudi na razvijajočega se mladeniča. Mati, ki se je vnovič poročila, je svojega najmlajšega otroka še preživela. France Mesesnel pravi, da je Jožef hodil v ljudsko šolo na Vrhniki in pozneje v Idriji. »Mati mu je prigovarjala, naj se loti kmetovanja, toda drugi, med njimi tudi varuh Kotnik, so mu bolj svetovali šolanje, ker so spoznali njegovo nadarjenost,« pravi Mesesnel. »Toda Jožef je kazal več smisla za prelepo okolico svojega doma kakor za kmečko delo. Družil se je s kmečkimi tovariši in z njimi živel nekoliko bučno, samozavestno življenje mladih vaških fantov. Ko so se zaradi tega množili materini opomini, je Jožef storil nepričakovan konec svojemu mladostnemu rajanju in se prijavil za prostovoljca v bosanski okupacijski vojski.«

V tem času se je že začel ukvarjati s slikarstvom, tako da so ga znanci napotili k slikarju Simonu Ogrinu na Vrhniko. Po njegovem nasvetu je Petkovšek leta 1882 odšel v Benetke in poizkušal slikati na akademiji, toda med njene učence ni bil vpisan.

Hrepenenje po domu

Po nekaj letih šolanja na münchenski akademiji je imel Petkovšek toliko slikarskega znanja, da je lahko stopil na pot samostojnega slikarja, pozneje pa se je nepričakovano odločil za Pariz, kamor je prišel prve dni maja 1884. Nekoliko plah se je približal temu mestu, v katerem je poznal samo Jurija Šubica. Pozimi 1884 je Jožef Petkovšek prejel skromno podporo kranjskega deželnega odbora. Čez zimo se mu je ponovila očesna bolezen, ki jo je imel že v Münchnu, zato se je odločil, da bo zapustil Pariz in se vrnil na Bavarsko. »Po kratkem bivanju ga je premagalo hrepenenje po domu, ker je upal, da bo lahko doma končal vse podobe svoje fantazije. Kmalu se je med neprestanim delom in tudi pogostimi spori na domu, ki ni mogel prenesti izdatkov za umetnika, lotil prvega lastnega dela iz slovenskega kmečkega življenja. Tedaj so se pri Petkovšku pokazale bolezenske motnje in vplivale na njegovo duševnost.«

Med intenzivnim delom na Verdu se je Petkovšek le malokdaj podal na daljšo pot. Na študij v tujini ni mislil, leta 1888 pa je odšel na zdravljenje v toplice Lipik na Hrvaškem. Na nekem izletu v Zemun se je na ulici zagledal v sedemnajstletno Marijo Filipescu, ki ga je še posebno očarala z lepimi lasmi. Sledil ji je vse do doma ter jo zasnubil in se v Zemunu 2. oktobra 1888 z njo tudi poročil. Na Verd se je vrnil z mlado ženo in nadaljeval poročno potovanje v Italijo. Obiskala sta vsa važnejša mesta in prišla do Sicilije, toda tudi na tej poti se je, podobno kot ob poroki, začela oglašati njegova bolezen; bil je neuravnovešen in razburljiv. Doma se je s podvojeno vnemo lotil slikanja.

Zaradi domačih razmer je postalo gospodarsko stanje slikarjeve domačije zelo slabo in Petkovšek je uvedel razprodajo posestva. Njegovo zdravstveno stanje se je toliko poslabšalo, da so ga že leta 1889 odvedli na Studenec, od koder se je kmalu vrnil začasno zdrav in se vnovič lotil slikanja. Njegov notranji mir je bil porušen, skrival se je pred namišljenimi orožniki, begal po vasi, brodil po Ljubljanici. »Verjetno je, da je tedaj nastala nova slika, na kateri je upodobil domačo izbo na vogalu z dvema oknoma, za mizo pa svojo mater, sestro, dečka in sebe,« opisuje France Mesesnel slikarjevo najpomembnejše in najbolj znano delo Doma.

Uničeval lastne slike

Petkovšek se je še nekajkrat vračal s Studenca, še je poizkusil slikati in bil celo krajši čas v Münchnu in v Zemunu. Toda zbranega miru za pravo ustvarjanje ni bilo več. V svojih nesrečnih trenutkih je uničeval lastne slike, jih prebarval ali celo razrezal. Zaradi naraščajočih stroškov so morali razprodati preostale slike in študije. Začelo se je uničevanje Petkovškove umetniške zapuščine. V začetku maja 1892 je za vedno odšel na Studenec, dve leti pozneje je njegovo življenje viselo na nitki, vendar se je izvlekel. Po patoloških poskusih slikanja je v reki pozabe umrl 22. aprila 1898, torej po skoraj šestletnem bivanju na Studencu. Na površini te reke so plavala le še posamezna, po naključju rešena dela ter rešila njegovo ime današnjemu času in pravičnejši sodbi o norem malarju.