Sara Valenčič. Odbojkarica. Predvsem pa prijazen človek, še eden v naboru tistih, ki se jim je življenjska pot, tako poklicna kot zasebna, nekako zgledno poklopila, tudi (če ne predvsem!) zato, ker jim je že zelo kmalu uspelo ne le zaznati, temveč tudi prepoznati lastno poslanstvo na tem svetu. »Moje otroštvo, preživeto v Kopru, kjer sem tudi rojena, sicer ni bilo nič posebnega. Enkrat sem si zvila zapestje, za neki padec je šlo, s sovrstniki v soseščini smo zelo radi zvonili na neznanih vratih pa se potem skrili in počakali na reakcije nič hudega slutečih lastnikov tistih vrat. Kar zabavno je bilo, moram priznati. Pri Flipu (znana in svetovno priznana plesno-akrobatska skupina, op. p.) sem se nekaj časa udinjala, vendar se nisem našla, že v petem razredu osemletke sem se pa, zaradi visokoraslosti, preizkušala v skoku v višino, a sem zelo hitro prešaltala na odbojko. V šoli tudi ni bilo nekih posebnosti, razen te, da sem enkrat po rahli krivici dobila kemični svinčnik v glavo, učiteljica mi ga je zalučala, ker smo ji sicer res med poukom papirčke metali v hrbet, ko je pisala po tabli, ampak takrat ga jaz res nisem vrgla!« se zgodnjih let spominja Primorka. »Trener Željko Alulovec je bil moja življenjska usodnost, kar zadeva odbojko. Prav on me je v osnovni šoli, pri obšolski dejavnosti, prepoznal kot potencial, s katerim bi bilo vredno delati, in me nemudoma poslal v Odbojkarski klub Koper. Pa se je začelo! Hitro sem napredovala, celo zelo hitro, veliko, res veliko sem trenirala, nikoli mi ni bilo težko, še po treningih sem rade volje ostajala in sama vadila, tako me je zagrabila ta odbojka.«
V Maribor
Treningi so se ji obrestovali. V osmem razredu je že igrala za vse selekcije, začenši s kadetinjami, prek mladink pa tudi za članice je nastopila: »Gostovanja so bila zame pravo odkritje vseh lepot naše dežele in sem se jih zelo veselila pa tudi veliko jih je bilo, celo Slovenijo smo prepotovale. Valeta, na katero sem prišla v belih kratkih hlačah in v eni črni majčici, je minila v stilu podrejanja vsega mojega bitja in žitja odbojki – zelo zgodaj sem bila doma, ker je bila naslednji dan pač tekma. Starši so mi vseskozi stali ob strani, mami gre resnično megalomanska zahvala za vse potrpljenje pa za ves trud pa za vse prevožene kilometre in za vse z menoj preživete ure, ki jih niti slučajno ni bilo malo. Ob koncu osnovne šole, tik preden sem se vpisala na srednjo ekonomsko šolo v Kopru, sem prejela prvo uradno vabilo v slovensko kadetsko odbojkarsko reprezentanco. Kot edina obalna odbojkarica. Ganjena sem bila, doma so tudi bili presenečeno veseli, pa v klubu tudi, seveda. Še bolj zagrizeno sem trenirala in v drugem letniku je, nekoč, pač, zazvonil telefon, na drugi strani se je oglasil predsednik največjega in najboljšega slovenskega odbojkarskega kluba, NKBM Maribor, Mitja Koželj in me povabil v njihovo vrhunsko ekipo. Po temeljitem premisleku in pogovoru s starši – na mizi smo imeli tudi že ponudbo iz Francije – sem se odločila za selitev v Maribor, kar je pomenilo podpis prve prave profipogodbe.«
S klubom je Sara zamenjala tudi šolo, ostal pa ji je fant. »Igral je rokomet in se je z mariborskim klubom dogovoril, da bo nastopal za njih. Mami je bila kar pogosto pri meni in mi je resnično neprecenljivo pomagala. Tu sem trenirala že čisto do konca profesionalno, dobila stanovanje, hrano so mi plačali, prejemala sem štipendijo, tako da sem lahko šolo uspešno dokončala. Hvala tudi šolnikom iz mariborske ekonomike, ki so nas, športnike, dodobra razumeli,« se spominja na leta, ko so migracije in vse, kar je z njimi povezano, postale način njenega mladega življenja, izobraževanja in služenja vsakdanjega kruha. »Takšen način življenja te kaj hitro izoblikuje v osebo, ki preprosto mora znati poskrbeti sama zase, pa naj si bo govor o odgovornem in gospodarnem razpolaganju s časom ali pa z denarjem, in vse do tistih drobnih, življenjskih malenkost', kot so pranje, pospravljanje, kuhanje, šivanje, likanje. Po končani srednji šoli sem ugotovila, da faks in odbojka ne bosta mogla vštric hoditi, in zavestno sem se odločila za odbojko. Trenirala sem non-stop, tudi vidno napredovala, ustavile me niso niti poškodbe (spomnim se, kako sem nekoč, na nekem treningu, skočila, pa na žogi pristala, in to tako nesrečno, da sem si zvila gleženj. Čez pet dni smo imeli pa neko zelo pomembno tekmo. Nisem se predala, zdravniki so tudi svoje naredili in igrala sem na tisti tekmi. Malce noro, priznam, ampak to je zame prava duša in pravo srce, pa nočem izpasti neodgovorno neumna do sebe, kar zadeva zdravje, nikakor. Zdravniki so res čudež naredili, moje telesne in regeneracijske predizpozicije so tudi prispevale svoje). Po dveh letih sem se v matični koprski klub vrnila, ki si je takrat malce ambicioznejše cilje zastavil, pa tudi pogodbeni pogoji, ki so mi jih ponudili, so bili zgledni. V sezoni, ki je sledila, smo uresničili zastavljeno in se uvrstili med prve štiri slovenske ekipe.«
Iz Belgije v Kamnik
Valenčičeva prostega časa ob takem tempu ni imela: »Mogoče le kak koncert meni ljube dalmatinske glasbe, po mamini veji sem namreč Dalmatinka, ponočevanje pa nikakor! V tistih časih me je znal do solz ganiti kakšen vsebinsko spodbujajoč mamin sms ali pa ogled kakšnega filma in še danes se zjokam ob ogledu kakšnega s srečnim koncem!.«
Iz Kopra jo je pot vodila v Belgijo, ki je bila nova stopnička na njeni razvojni poti: »Tu je šlo pa sakramensko zares. Dali so mi avto in stanovanje, to sem si delila s srbsko kolegico Sonjo Stanić. Ja, tujina te sicer res neprimerljivo odlično plača, a te tudi zahteva, več kot celega! Edino ob koncu sezone, ko smo proslavljali osvojeno tretje mesto, smo šli ven, na kratko in sladko zabavo, drugega pa – čisto nič! Po Belgiji sem se vrnila v Slovenijo in pristala v Kamniku, v Calcitu, ambicioznem klubu, s katerim sem osvojila tudi pokal v srednjeevropski ligi, kar je bil poseben uspeh. Takrat sem že imela fanta, s katerim sem še danes, in njegov avto je bil osnovni člen mojega transporta, obenem pa povezovalni člen najinih druženj. Naj povem, da sem iz domačega Kopra vedno, vsako leto dobivala vabila, da bi z njimi trenirala in igrala, in po kamniški epizodi sem se spet vrnila domov, tudi tokrat pod pogoji, ki so bili še boljši kot prejšnja leta. V mojem Kopru me zadnje čase tudi precej nagovarjajo, da bi šla delat izpite za trenersko licenco in ni rečeno, da jih tudi res ne bom šla. Ker je moj ljubi trenutno na začasnem delu v Nemčiji, so moje misli (in prizadevanja mojega menedžerja) usmerjene v zagotovitev angažmaja oziroma podpisa profipogodbe s kakšnim nemškim odbojkarskim klubom. Nič še ni dogovorjenega, z reprezentančnim delom sem zasedena do prve polovice oktobra, saj se nam je uspelo uvrstiti na evropsko prvenstvo, potem bomo pa videli.«
Sarina mala, sila simpatična govorna napaka, izražena v mehčanju črke r, je njej in njenim prijateljem nemalokrat omogočila kar dobro zabavo, saj mi je zaupala, da je vedno, ko so jo v lokalu poslali po tri kave, to vedno naredila tako, da je naročila najprej dve, potem je pa še za eno prosila, samo da ji ni bilo treba izgovoriti besedice tri. Več kot prijetna sogovornica in izjemno lepa ženska, tale Sara. Prikupno prijazno mila in nežna, vse hkrati. Torej, Sara, jaz ti želim nič poškodb, nič neprijetnosti, kakršnih koli že, in nič slabe volje. Hkrati, v isti sapi, dodajam ogromno zdravja pa ljubezni, osebne sreče in zadovoljstva. Ter uresničitev vseh tistih športnih uspehov, ki so ti že zdaj v zvezdah zapisani in namenjeni, da meso postanejo.
Rojstnodnevno obdarovanje so omogočili:
Slaščičarna Maxi
Vinska klet Mastnak, Zdravko Mastnak, s. p.
Cvetličarna Gardenia, pasaža Maximarketa
