Živimo v nekakšnem narobe finančnem svetu, saj so medbančne obrestne mere že nekaj časa negativne, kar pomeni, da poslovne banke plačujejo ležarino za deponiran denar pri Evropski centralni banki. Zato je bilo samo vprašanje časa, kdaj bodo banke uvedle ležarino tudi za depozite pravnih in fizičnih oseb. Ležarina je nekakšno nadomestilo za hranjenje denarja na banki namesto v nogavicah. V Sloveniji tako večina poslovnih bank že zaračunava varčevalcem, če želijo na banki položiti večjo količino denarja. Trenutno se ležarina začne zaračunavati pri pologih nad milijon evrov in je torej še skoraj nihče ne plačuje, saj je verjetno le peščica državljanov, ki bi lahko položili takšen znesek na bančni račun. Seveda ni izključeno, da se bo prag za plačilo ležarine postopoma zniževal in bodo varčevalci sčasoma že za pologe v višini nekaj sto evrov morali banki plačati, da bo denar hranila na računu. Tudi zato se marsikdo že sprašuje, ali se bomo vrnili v čas bančništva v nogavicah, ko je marsikateri varčevalec denar hranil kar doma namesto na banki, poslovne banke pa bodo denar namesto pri Evropski centralni banki deponirale v bančnih trezorjih. Z rekordno nizkimi obrestnimi merami je poskušala Evropska centralna banka spodbuditi gospodarsko rast. Pri tem je spregledala, da poceni ali celo zastonj denar še ni garancija za zagon investicijskega cikla in novo gospodarsko rast. Primer dolgoletne depresije, kljub zastonj denarju, je japonsko gospodarstvo. V razmerah, ko so ekonomski subjekti zelo previdni, ker se bojijo nove recesije, se je ECB ujel v likvidnostno past, ko zniževanje obrestne mere več ne more spodbuditi novega investicijskega cikla. Zato se celo pojavljajo ideje o delitvi določenega zneska denarja državljanom, da bi prek večjega povpraševanja spodbudili gospodarstvo. V zadnjih osmih letih so se tako stvari v gospodarstvih evroobmočja, kamor spadamo tudi mi, obrnile povsem na glavo. Banke sedijo na denarju, varčevalcem, ki so te iste banke s svojim denarjem sanirali, pa drago zaračunavajo svoje storitve.
|
|
