Suzana Anžur me sprejme na svojem delovnem mestu v dispečerskem centru Gasilske brigade Ljubljana. Visoka, odločna mlada ženska v delovni uniformi pozdravi s krepkim stiskom roke in prodornim glasom. Prijazna in nasmejana, a vendar pomisliš, da je 32-letnica tiste vrste človek, s katerim ni šale, ko gre zares. Navsezadnje je izbrala poklic, ali pa on njo, v katerem ni prostora za oklevanje in sentimentalnost. Suzana je gasilka in gasilci so vedno pripravljeni pomagati ljudem. Ni kaj, nadvse plemenit in vsega spoštovanja vreden poklic, ki ga zmorejo le posebni ljudje.
Kako se dekle odloči za poklic gasilke?
Tako kot večina poklicnih gasilcev sem tudi jaz začela kot prostovoljna gasilka. Od sedmega leta sem članica Prostovoljnega gasilskega društva Bizovik, tako da lahko rečem, da s tem živim skoraj vse življenje. Gasilca sta bila v svoji mladosti tudi moja mama in oče. Ker je gasilsko društvo zelo blizu mojega doma, sem se kmalu odločila, da se vključim.
Pa vendar, eno je prostovoljno, drugo pa poklicno.
Res je. Čeprav oče in mama poznata delo organizacije, je mama vendarle malce zavijala z očmi, ko sem povedala, da bo to moj poklic. Ampak saj smo vsi vedeli, da nisem za kakšno klasično, recimo pisarniško službo, čeprav sem obiskovala gimnazijo. Že na začetku poklicne poti, ko sem delala v telefonskem klicnem centru, se je to le še potrdilo. Sem pač človek terena, rada opravljam delo z rokami in tako dodam kamenček h končnemu cilju. Tudi mama je to kmalu sprejela in danes pozorno spremlja moje delo. Oče pa je bil že od začetka navdušen nad mojo izbiro.
Kako postaneš poklicni gasilec?
Po končani gimnaziji sem opravila študij varstva pri delu in požarne varnosti na fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo v Ljubljani. V sklopu študija sem opravljala petmesečno prakso v gasilski brigadi, kar je bila lepa priložnost za spoznavanje tega dela. Seveda pa gasilec ne postaneš z diplomo varnostnega inženirja, poklicni gasilci se šolajo v gasilski šoli v sklopu Izobraževalnega centra za zaščito in reševanje Republike Slovenije na Igu. Šolanje traja pol leta. Pogoj za vpis je končana srednja šola.
Menda ste v Sloveniji le tri poklicne gasilke? Kako se počutite v moškem kolektivu?
Res smo le tri, vse stare okoli 30 let. V službi se dobro počutim in nimam prav nobene slabe izkušnje. Vzgojena sem tako, da je vsako delo za vse, imam brata in doma nismo ločili moških in ženskih opravil pa tudi nobenih privilegijev nismo priznavali nikomur. Tako je tudi tu in prav je tako.
Se s sodelavci družite v prostem času, kot to vidimo v filmih?
Res je, smo kolegi, skupaj praznujemo tudi kateri rojstni dan, pripravimo piknik, popoldne igramo košarko, gremo na fitnes ali plavat. Tako se družimo in hkrati skrbimo za telesno pripravljenost, skozi pogovor pa razrešimo tudi katere težave, povezane z našim delom.
Kako se spopadate s stresom, ki ste mu izpostavljeni?
Naše delo je s psihičnega vidika posebno. Vidiš stvari, ki jih sicer ne bi, in čeprav naredimo vse, kar je v naši moči, včasih ne moremo zagotoviti srečnega konca in s tem se je treba spoprijeti. Po koncu intervencije se sodelavci pogovorimo, poskušamo razjasniti, kaj se je dogajalo, zakaj smo ukrepali, kakor smo in podobno. Imamo organizirano tudi psihološko pomoč v dveh stopnjah. V vsaki izmeni sta usposobljena po dva zaupnika, s katerima po zaključku zahtevnejših intervencij opravimo razbremenilni pogovor.
Zaupnik?
To je nekdo iz naših vrst, tudi sama sem med njimi. Ker poznamo specifiko gasilskega dela, se s sodelavci lažje razumemo. Za tovrstno pomoč smo se izobraževali. Ko zahtevnost preseže znanje zaupnikov, se obrnemo na psihologe, ki pogodbeno sodelujejo z Upravo Republike Slovenije za zaščito in reševanje in so nam na voljo, kadar koli je potrebno.
Je vaše delo bolj naporno s fizičnega ali psihičnega vidika?
Kakor kdaj, odvisno od razmer. Težko je, ko vidiš ljudi, ki jih je doletela nesreča, ampak zato smo tam, da pomagamo. Včasih prevlada fizični napor, lahko si samo predstavljate, kako je delati poleti pri temperaturi nad 30 ali 35 stopinj v polni opremi. Ampak ko si na intervenciji, te preplavi adrenalin in svoje delo opraviš maksimalno. Včasih celo pozabiš na svoje lastne potrebe.
Ko dogodek v sebi predelate, ga tudi pozabite?
Ne povsem. Pogosto se nam dogaja, da se na primer vozimo nekje po terenu, in se spominjamo, aha, tukaj smo pomagali pri prometni nesreči, tam smo gasili požar... Zlasti pa smo hvaležni za povratne informacije, ko nam na primer reševalci, s katerimi smo bili skupaj, na intervenciji sporočijo, da je z ljudmi, ki so bili vpleteni, vse v redu. To je dober občutek.
Kakšen je vaš običajen delovni dan?
Naš delovni dan čez dan traja od 7. do 19. ure. Po postroju ob začetku službe posadke pregledajo vozila. Sledi polurni sestanek in potem dnevne dejavnosti, kot so servisi opreme, vzdrževalna dela. Od 12. do 14. ure so vaje, od 14. ure do 14.30 imamo kosilo, popoldne pa se lahko malce sprostimo, gremo na fitnes, igramo košarko. Pogosto nas čez dan obiščejo skupine šolskih otrok, vrtci, drugi občani. Takšen je naš dan, kadar ni intervencije.
In ko pride intervencija?
Ko se oglasi hišni alarm, spustiš vse iz rok in greš. Vodja že med vožnjo poda okvirne naloge in navodila za vsakega posameznika. Tako da na kraju dogodka dodamo le še podrobnosti, ki so odvisne od lokacije dogodka. Hierarhija pri nas je jasna in vsak ima določeno vlogo, da na koncu intervencijo uspešno zaključimo.
Nobene demokracije?
Ko za reševanje življenja in premoženja štejejo sekunde, ni časa za demokracijo. Točno vemo, kdo je v tistem trenutku glavni in kdo ukazuje. Ko ti vodja naloži nalogo, je tvoja dolžnost, da jo opraviš kar najbolje. Tu ni pregovarjanja. Med intervencijo pač ni časa za izražanje svojih osebnih pogledov na situacijo. Za to je čas pozneje, pri analizi. Da se iz preteklega dela kaj naučimo za naprej.
V kolikšnem času po alarmu je ekipa pripravljena na odhod?
V eni minuti smo oblečeni v zaščitne obleke, škornje, čelade in posedeni v vozila.
Koliko časa lahko človek zdrži takšen tempo? Se vidite tukaj do upokojitve?
Ravno danes me je to, na rednem obdobnem psihološkem testiranju, vprašal psiholog. V gasilstvu bom zagotovo ostala. Težko pa napovem, na katerem delovnem mestu. Čas dela v operativi je odvisen od zdravja, telesne zmogljivosti. Držim pesti, da bo trajalo čim dlje (smeh).
Ko v družbi poveste, da ste poklicna gasilka, kako vas gledajo?
Prvi odziv je običajno presenečenje. Saj nas je tako malo, da smo najbrž res nekaj posebnega. Ampak saj ženske delajo tudi v drugih podobnih poklicih, na primer kot reševalke ali policistke. A lahko rečem, da ljudje na gasilce gledajo zelo pozitivno. Zlasti zadnja leta, ko smo bili zelo izpostavljeni ob poplavah, žledolomu, poletnih neurjih.
Kako sodelujete s prostovoljnimi gasilci?
Dobro, vedno bolje. Zavedamo se, da ne moremo drug brez drugega. V Ljubljani poleg poklicne enote deluje še 35 prostovoljnih gasilskih društev. In ta številnost se zlasti ob večjih nesrečah, kakršne so denimo poplave ali na primer zadnji večji požar, ki je lani poleti opustošil Mercatorjevo skladišče v Zalogu, izkaže za zelo pozitivno. Ob takšnih dogodkih gremo na intervencijo v večjem obsegu. Na terenu pa se, po navodilih poveljnika Javne gasilske službe MOL in poveljnika GZ Ljubljana zvrstijo tako poklicni kot prostovoljni gasilci.
Kako pa vas sprejemajo ljudje, ki jim pridete pomagat?
V veliki večini s hvaležnostjo. Se zgodijo tudi primeri, da se kdo odzove agresivno, marsikaj doživimo. V stiski se pač težko nadzorujemo. Vendar prizadete poskušamo razumeti, jih pomiriti. Saj se zavedamo, da je marsikaj izrečeno zaradi prizadetosti v tistem trenutku. Običajno se po tem, ko je najhuje mimo, opravičijo in zahvalijo.
Ste kdaj podvomili o svoji izbiri poklica?
Nikoli. Če bi morala znova izbirati, izberem enako pot še enkrat, brez oklevanja. Ob zaključku redakcije priloge Plus Nedeljskih novic je bila Suzana s kolegi iz prostovoljnega društva na terenu ob zadnjem sneženju, ki je zajelo Slovenijo. Zunaj rednega delovnega časa, seveda.