Prav narcise so magnet, ki maja in zatem junija privablja na Golico in v rovte, s travo poraslo izkrčeno zemljišče v gorskem svetu, množice ljudi. Tako so zapisali leta 1999 ob izidu planinske znamke s podobo Golice in narcis v ospredju.
Narcise so trajnice s čebulico in so vetrocvetke, zato jih v velikem številu najdemo predvsem na goličavah in travnikih, kjer so razmere za razmnoževanje ugodne. Golico so še po drugi svetovni vojni poraščale do vrha, danes pa so njihova nahajališča bistveno manjša. Ogrožajo jih sodobni način mehaniziranega obdelovanja zemlje in kemična gnojila, ki vsebujejo kalij in fosfor. Intenzivno gnojenje pospešuje rast regrata in trave, ki izpodrivata narcise.
Poleg tega so travniki narcis neprimerni za pašnike. Namreč, dokler so listi narcis zeleni, so za živino strupeni. Zato so nekoč kmetje gnali živino na tovrstna pobočja šele avgusta. Košnja je primerna šele po 20. juniju. Dostop do narcisnih poljan je z Jesenic proti Planini pod Golico oziroma Plavškemu rovtu. Na Golici rasteta tudi ogroženi rastlini gorski dimek in alpski lisičjak.
»V turističnem društvu Golica se s sodelujočimi organizacijami trudimo, da številnim ljubiteljem narave in hribov, ki maja obiščejo naše kraje, popestrimo obisk pri nas,« pravi Klemen Klinar. »Pripravili bomo vrsto dogodkov; med drugim bodo to soboto kolesarili okoli Španovega vrha, v nedeljo pa bomo v koči na Golici odprli dokumentarno razstavo Golica skozi čas. V soboto, 20. maja, bo pravi praznik miss narcis, ko bodo nastopili pihalni orkester Jesenice-Kranjska Gora, čarodej Toni, Daniels band in ansambel Svetlin. Prireditve se bodo nadaljevale še konec maja in v začetku junija.«
Golica je 1835 metrov visoka gora, ki se pne v višino v zahodnih Karavankah, gorstvu, čez katero v dobršnem delu teče državna meja med Slovenijo in avstrijsko Koroško. Meja pravzaprav teče po Karavankah od konca prve svetovne vojne sem oziroma natančneje od koroškega plebiscita. Ime je dobila Golica po goloti površja, saj je njeno južno pobočje, približno od 1500 metrov nadmorske višine naprej, poraslo zgolj s travo. Od daleč je torej videti, kot bi bila gora gola. Njeno južno pobočje je nad gozdno mejo strmo, severno pobočje pa hudo strmo in razdrapano.
Na Golici Slovenska inštrumentalna narodno-zabavna polka Na Golici je nastala leta 1955, izvajal pa jo je takratni Gorenjski kvartet. Velja za eno od najbolj prepoznavnih polk in za največkrat predvajano inštrumentalno skladbo na svetu. Ima kar 600 priredb, na nemškem govornem območju pa je znana pod imenom Trompeten-Echo. Glasbenik, skladatelj in odlični harmonikar Slavko Avsenik je večkrat pripovedoval, kako se mu je ob nočnem delu v tovarni nogavic Tonosa v Savljah blizu Ljubljane ob ropotanju pletilnih strojev porodila zamisel za melodijo Na Golici. Ker ni poznal not, jo je po svoje zapisal na škrnicelj. Pri snemanju skladbe v studiu Radia Celovec – aranžma je prispeval Slavkov brat Vilko Ovsenik – je slednji z radijskim tehnikom naredil še eksperiment, da sta s pomočjo tehnologije dodala odmev, ki je tako značilen za to skladbo in ki ji je prinesel neverjeten uspeh po vsej Evropi. |
Golica slovi tudi po izjemno širokem razgledu. Pred planinčevimi očmi se na jugovzhodu razteza gorenjska ravnina, gornikov pogled pa zatem splava čez Škofjeloško hribovje vse do notranjskega Snežnika. Na vzhodu bo planinec uzrl dolgi hrbet Karavank s Struško, Belščico, Stolom in Košuto, malce desno od njih pa vrhove zahodnih in dela osrednjih Grintovcev. Planinci se bodo razveselili ob pogledu na osrednje Julijce, ki pred njegovimi očmi kipijo v nebo v neposredni bližini. Preden bo gornik zaokrožil razgled z zahodnimi vrhovi Karavank (Klekom, Rožco, Hruškim vrhom in Dovško Babo), bo užival ob pogledu na skoraj 900 metrov niželežečo prikupno vas Planina pod Golico ter na bližnja Črni in Španov vrh. Nepozaben je pogled na Koroško, saj gornik lahko občuduje romantično dolino Roža z Dravo, Celovško kotlino s Celovcem in Vrbskim jezerom ter Baško jezero z Beljakom in Dobračem.
Dobre pol ure spusta z vrha Golice stoji na razglednem rebru na nadmorski višini 1582 m Koča na Golici. Postojanko so na pogorišču nekdanje Nemške koče, ki so jo partizani leta 1943 požgali, da Nemci ne bi iz nje odhajali na hajke, leta 1984 dogradili člani Planinskega društva Jesenice. Že 79 let prej, leta 1905, so slovenski planinci kot protiutež nekdanji Nemški koči (Nemci so jo zgradili leta 1892) prav na vrhu Golice slovesno odprli svojo kočo, poimenovali so jo po starosti slovenskih planincev Francu Kadilniku. Tudi to kočo so partizani leta 1943 morali požgati.
Do Koče na Golici vodi več poti, najkrajši in najbolj uporabljan pa je dostop iz vasi Planina pod Golico. Do vasi je z Jesenic speljana štiri kilometre dolga asfaltna cesta. S Planine je do koče poltretja ura hoje.
