ŠENTRUPERT – Pri Šentrupertu na Dolenjskem zavijete navkreber mimo Vesele gore, kjer stoji lično urejena cerkev sv. Frančiška Ksaverija. Menda ima tu svoja posestva tudi nekaj slovenskih petičnežev. Nekaj kilometrov proč pa živi Janez Trlep. Hiša je ob cesti, nad njo na hribu je posajenih 600 trt, tik ob hiši pa urejen in negovan čebeljnak.
Pozdravi nas psička Pika, osem let je stara, mešanka, pove gospodar Janez, ki nam pride seč v roke. Krepko in močno, kot je to počel v službi. Deset let je bil čuvaj v Novi Ljubljanski banki, 22 let pa na pokopališču Žale. »Enainsedemdeset let imam,« se pohvali. »V teh dneh ni razlogov za veselje. Narava se prebuja, meni pa so umrle čebele,« z žalostjo v očeh začne o tem, kar ga muči. »Najprej grem pozdravit čebele,« opiše jutranji ritual, hodi bolj počasi, muči ga putika, ki mu načenja zdravje. Tudi prejšnji petek je storil tako, a ob pogledu na čebelji dom obstal kot okamnel. »Imel sem 30 panjev, zdaj jih imam še 25. Nekaj jih je vzela zima, ker v minulem letu niso pridelale dovolj hrane, večina pa je storila svoj konec v petek,« razkrije.
Za smrt čebel krivi vinogradnike, ki da škropijo ...
»Polno mrtvic je bilo na tleh,« opiše prizor, ki mu je povzročil nemalo bolečine. »Menda je nekdo škropil v vinogradu, saj drugega ne more biti,« doda Janez, ki je okoličane večkrat opozoril, kdaj smejo s škropilnico v vinograd. »Ne sme se v vinograd okoli 12. ure. Najboljše je, da škropijo zvečer,« poudarja. V isti sapi zatrdi, da se ne menijo za njegove nasvete, čeprav tokrat nikogar ne more obtožiti, saj ni ne slišal ne videl. »Vsaj za 1000 evrov škode je. Toliko sem plačal in vložil, zdaj pa to,« tarna.
»Slabe letine so, lanska je bila katastrofalna, sem pa pred štirimi leti pridelal 600 kilogramov,« pravi Janez, ki plusa z medom nima. Ta drobcena marljiva bitja ima preprosto rad, čeprav so velik strošek za skromno penzijo pa tudi odgovornost zahtevajo. »Čebele me vse poznajo. Skoraj nobena me ne piči. Čebele so moj smisel življenja,« nam skoraj priseže. Skrbi ga, ker se ruši ravnovesje v naravi, to vsak dan opaža. »Včasih je bilo tu toliko čmrljev, niti mladih ježkov skorajda ni. Če bo šlo tako naprej, bo po nas, ne le po čebelah in ježkih,« pripomni in se zazre v daljavo.
Janez ima dolgo čebelarsko kilometrino, 50 let že skrbi za čebele. Zasluge za to gredo Valentinu Benedičiču, ki mu je svetoval, naj se loti dela z njimi. Leta 1979 je kupil parcelo nad Šentrupertom, leta 1980 je postavil čebelnjak, danes ima poleg še hišo, kjer biva s prijateljico Tino, ki ima štiri leta manj, spoznala sta se na ljubljanski železniški postaji.
Za pojasnilo smo se obrnili tudi na Veterinarsko upravo Republike Slovenije, območno enoto Novo mesto. Potrdili so, da so pred dnevi obiskali čebelarja v vasi Ravnik, za pomor čebel pa ne morejo okriviti okoliških vinogradnikov ali sadjarjev.
Kaj jih ubija? Po podatkih Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin so vzroki pomorov čebel sicer različni. Lahko gre za nepravilno uporabo fitofarmacevtskih sredstev, nepravilno uporabo veterinarskih zdravil ali namerno poškodovanje čebel. V Sloveniji je bilo več pomorov, zagotovo pa velja omeniti leto 2004, ko je na Koprskem in Gorenjskem poginilo 400 čebeljih družin. Dve leti zatem se je zgodilo na območju Slovenskih goric in Ptujskega polja, čebelarji so ostali brez 160 panjev. Leta 2008 so umirale čebele v Pesnici, Domžalah, Grosupljem, Novem mestu, Zgornjih Pirničah, na Spodnjem Brniku, v Šentjanžu in Brežicah. Pred štirimi leti jih je v Pomurju poginilo za kar 2130 panjev, pogin čebel pa v svoji diplomski nalogi obravnava tudi Anja Hočevar, diplomantka mariborske pravne fakultete. |
