JESENICE – Danica Onič se mi je že ob prvem srečanju vtisnila v spomin. Lani, ko me je pot zanesla do Jesenic, sva se v trgovini Kramarija, kjer rabljene stvari iščejo nove lastnike, prvič zapletli v klepet. Ta teden mi je prav tam postregla z ravno prav močno kavo. Sedeli sva na dobre pol stoletja starih foteljih, ki so v trgovino pripotovali kdo ve od kod, in sogovornica je začela bralcem Novic počasi, odkrito in preudarno pripovedovati svojo zgodbo, v kateri se bolezen meša z iskanjem sreče in hvaležnostjo.
Zgodbo svojega življenja začne z besedami: »Na Jesenicah sem bila zaposlena kot varnostnica. Potlej se je podjetje potopilo in vsi smo ostali brez službe. Ko je bil čas za nov zdravniški pregled, tega nisem več opravila – malo zaradi težav s hrbtenico, predvsem pa zaradi oči. Izgubljam vid in zdravniki so napovedali, da bom oslepela. V enem letu bom slepa.«
Nadaljuje: »Vid izgubljam postopoma. Kot sem razumela zdravnike, mi pokajo žilice. Tam, kjer popokajo, odmre vidno polje. Zdaj že sama dobro vem, da se mi vid pospešeno slabša. Kakšno stvar, ki sem jo prej dobro videla, moram zdaj že vzeti v roke in potipati, da preverim, ali si predmet predstavljam takšen, kakršen je.«
Pravi, da se je delodajalci zaradi postopne izgube vida izogibajo: »Delodajalci se me bojijo. Preveč bi se mi morali prilagoditi, tega pa nočejo ali ne morejo. Danes je tako, da vsi rabijo zdrave ljudi.«
A zavrnitve ji niso vzele upanja: »Na jeseniškem zavodu za usposabljanje in zaposlovanje invalidov sem naredila 90-urni tečaj, po katerem so mi povedali, kaj še zmorem in kakšnega delodajalca naj iščem. Nekako v tistem času je na Jesenice prišel zavod za spodbujanje družbene solidarnosti Carnus, ki je ravno odpiral trgovino z rabljenimi predmeti Kramarija.«
Vendar srečna – dvakrat
Danica Onič se je pridružila restavratorju Danilu Bertonclju, sicer soustanovitelju zavoda, ki s prodajo rabljenih predmetov spodbuja socialno podjetništvo. »Na začetku mi je bilo zelo težko. Spraševala sem se, kako bom delala v trgovini, saj še nikoli nisem bila prodajalka. Vedela sem, da bom vsak dan v stiku z ljudmi – tega pri dotedanjem delu nisem imela. Težko mi je bilo tudi ob misli, da bom morala imeti v službi vsak dan opravek z denarjem,« se začetnih pomislekov spominja sogovornica.
A ti dvomi so se kaj hitro razblinili. Kmalu bosta minili dve leti, odkar je Danica Onič začela delati v Kramariji. Trgovina, v katero predmeti prihajajo z jeseniške in žirovniške deponije, rabljene stvari pa v trgovino često prinesejo tudi posamezniki, se je medtem preselila in tudi razširila. Zdaj so rabljeni predmeti doma čisto blizu železniške postaje, kjer na nove lastnike čaka čisto vse – od ogromnih okrasnih pahljač, ki jih je bilo pred desetletji videti v marsikaterem domu, do starinskih zajemalk, pletenih košaric vseh velikosti in oblik ter do stotin knjig, desetin koles in še mnogo, mnogo predmetov, ki bi jih zlahka opisali s samo eno, nadvse priljubljeno besedo – retro.
ki sem jo prej
dobro videla,
moram zdaj
že potipati.
Medtem ko si med pitjem kave zapisujem njene besede, pride v trgovino Jeseničanka. Pravi, da je prinesla nekaj stvari, ki jih ne potrebuje več. Ker se od njih težko loči, podrobno opiše vsakega od predmetov, ki jih je prinesla – tu so še delujoč mešalnik pa nekaj loncev, zraven je stara knjiga ali dve, vse dobro ohranjeno, vse prineseno z ljubeznijo.
»No, tako pridejo predmeti k nam. Dostikrat nam ljudje podarijo marsikaj. Zelo sem vesela vsake stvari, ki pride v našo trgovino. Srečna pa sem tudi takrat, ko vidim človeka, ki je v njej našel kaj lepega zase. To mi polepša dan. Moja služba je taka, da mi dovoljuje biti srečna dvakrat – takrat, ko nam kdo prinese rabljeno stvar, in takrat, ko gre ta predmet v nove roke. Prav zanimivo je tukaj in vesela sem, da sem kljub bolezni našla svoje poslanstvo,« optimistično sklene Danica Onič, ki na Jesenicah skrbi za imenitno urejeno trgovinico. Tako, da ji ni para daleč naokoli.