JAVORNIŠKI ROVT – Hišica, ki je pravzaprav vikend, se je s še dvema sosednjima stisnila pod reber Karavank nad Javorniškim Rovtom. Do tja se pride z avtom z Jesenic in namesto po odcepu za Pristavo se krene desno do nekdanje vojaške graničarske postojanke, pa se potem pomuja še precej navkreber do Šrančevega rovta. Nad vhodom v hišico sta privijačeni tabli. Ena šegavo sporoča, da je tam hotel pri atu Janku, druga povzame rek Matevža Zupana o našem najslavnejšem čebelarju in zagotovo prvem med mnogimi umnimi Antonu Janši: »Na Gorenjskem se kisal, je muhe redil, na Dunaju pisal, gospodo učil.« Janko Blatnik, 79-letni čebelar z velikim srcem in nežno dušo, je pred dnevi v samotnem jutru opazil posledice nevsakdanjega in uničujoče sile polnega obiska, ki mu je ugonobil štiri čebelje družine.
Čebele pomrle v nekaj urah
»Nič nisem slišal, pa saj sem na eno uho gluh, na drugo pa nič ne slišim,« je hudomušno dejal Janko Blatnik, ki sam živi v hišici, od koder je okoli deset metrov do urejenega čebelnjaka soriškega tipa. Stoji na točno tisoč metrih nad morjem in čebelje družine imajo pred seboj na voljo izjemno kakovostno ter neokrnjeno pašo za svoje potrebe in v veselje skrbnika. No, pa se je v idilo, ki je dolga desetletja trajala kot v pravljici, vmešalo kosmato bitje, ki ima v svojih šapah razdiralno moč. »Zjutraj sem vstal in pogledal skozi okno. Zadnje dneve se okoli nas klati veter s precej silnimi udari in sem pomislil, da je bilo ponoči nemara precej hudo, da se je veter tako zaletaval v moj čebelnjak, da je prevrnil panje po tleh, nekaj pa jih je vrgel vznak,« začne opis dogodkov ata Janko, ki je štirideset let delal v transportni dejavnosti jeseniške železarne. Nase je navlekel oblačila in šel čez travnik pogledat. »Po tleh sem opazil sledi medvedjih šap, potem sem še na panjih videl odtise medveda, še zdaj se jih dobro vidi. Nekaj panjev je vrgel po tleh dol po bregu, dva je sunil nazaj. Poskušal se je dokopati do medu, ampak v tem letnem času ni neke kakovosti v panjih, saj se prava paša še ni začela.« Potem nam Blatnik pokaže par razbitih satovij: »Se mi zdi, da je kmalu spoznal, da še ni pravi čas za medeno sladkost, in je po tistem, ko je razbil par satovij, pa še bruhal je nekaj metrov od čebelnjaka, šel svojo pot. Toda uničil mi je najmanj štiri čebelje družine. Ponoči je na tej višini precej hladno, in ko so bili panji razbiti, se je vanje zavlekel hlad. Čebele so pomrle v nekaj urah.«
Ko je pregledal škodo, je poklical pristojne za oceno. Medo jo je povzročil na območju, ki v zadnjih desetletjih ni bilo prepoznano po tem, čeprav stara krajinska imena na sončni in avstrijski strani Karavank pričajo o medvedji populaciji med ljudmi že pred stoletji. Prav nad Javorniškim Rovtom je Medji dol, naprej na avstrijski Koroški pa se predel imenuje Bärental (Rute ali Zavrh po slovensko, a germansko tudi vleče na medveda). »Presneta mrcina, nisem ga niti slišal, kaj šele videl, pa mi je polomil naletno desko do panjev, že to se ni zgodilo potiho, potem pa je še tolkel po panjih... Veter je zakril njegov hrup, po mojem mnenju ni mogel prav dolgo tacati po čebelnjaku, se je kar hitro naveličal, tako da ga res nisem slišal. Mi je pa napravil škodo. Kaj češ... Saj mu ne moreš zameriti,« se med ogledom panjev, na katerih se še dobro poznajo sledi šap, namuzne Janko. Nikoli, skoraj štiri desetletja bo, odkar je v Javorniškem Rovtu, ni srečal medveda: »Še jelenjadi ali srnjadi nisem nikoli opazil, kaj šele njega.«
Otroci le slab kilometer stran
Popoldne so do Blatnikovega čebelnjaka prišli nekateri domačini in lovci. Eden izmed njih je povzemal: »Takole gre: eden reče, da je videl medveda, pa mu nihče ne verjame, ker se zdi to vsem nemogoče. Potem trije bežijo pred njim in po tistem tretjem, ki je tekel, ljudje končno spoznajo, da je vse res. Ni nenavadno, da se medved pojavi, čeprav ga prej desetletja ni bilo.« Mimo čebelnjaka, kjer je štirideset panjev, je prišel tudi Matej Božič iz Centra šolskih in obšolskih dejavnosti Trilobit, ki je umeščen v osrčje Karavank slab kilometer od Blatnikovega čebelnjaka. »Dopoldne sem izvedel za medvedjo gostijo v čebelnjaku, pa nisem mogel verjeti. Sam sem nekaj višje od kraja, kjer je čebelnjak, pred dobrim mesecem in pol še v snegu naletel na sledi medvedjih šap, a sem bil prepričan, da je šel na Koroško,« pove izkušeni pedagog: »Ker imamo v našem centru otroke, bomo poslej bolj previdni in pozorni, čeprav dvomim, da bi se medved pomujal tudi do nas. Otroci so glasni in razigrani in se bo vsak medved umaknil, je pa dobro, da o njem, torej da je tu v bližnji okolici, vemo in se ga zavedamo.« Tudi predsednik Lovske družine Jesenice Vladimir Dolžan meni, da ni treba zganjati panike: »Na tem območju se stalno pojavlja od pet do šest medvedov, ki se gibljejo med bohinjskim koncem, Mežaklo in Karavankami gor do Kranjske Gore. Z bratom sva lani sledila enemu na Čopovem rovtu okoli štiri kilometre od Blatnikovega čebelnjaka.« Izkušenj polni lovec meni, da medved ne bo zakoračil do centra CŠOD Trilobit: »Če bi človek naletel na medveda v naših koncih, bi bilo to le po naključju, če bi vsak iz svoje smeri prišla na kakšno špico, ne da bi se prej slišala, pa še takrat, sem prepričan, bi jo medved hitreje ucvrl.«
Blatnikov ata se je odločil, da bo v naslednjih dneh okoli čebelnjaka postavil električnega pastirja in tako poskušal kosmatincu preprečiti morebitno vdiranje v čebeljo idilo, hkrati pa spravljivo dodaja: »Medved je del narave in tako ga je treba jemati. Glede na to, da pošteno piha in je hladno, pa še čebelnjak sem že popravil, bi bilo bolje, da spijemo šilce domačega in po svoje blagoslovimo mojo prvo izkušnjo z medvedom, ki pa, upam, bo tudi zadnja.«
