Mislim, da sem pred dnevi na radiu pravilno razumel, da imamo v Sloveniji tudi državno prvenstvo v ustvarjanju lesenih kipov z motorno žago. Sicer se mi zdi obdelovanje lesa prav domiselno in koristno opravilo in baje je lesarstvo tudi ena izmed panog, ki bi lahko imela v Sloveniji lepo prihodnost, toda organizirati državno prvenstvo v tem, kdo bo najhitreje ustvaril skulpturo, se mi zdi že kar malce bizarno. Če v tekmovalnosti izgineta lepota in intrigantnost umetniškega ustvarjanja, je brez zveze ustvarjati delo, ki bi razvnemalo domišljijo in dovoljevalo mnoge interpretacije. Morda bi bilo bolje, da bi preprosto žagali drva, brez neke umetniške ocene pregovorno interesno izbrane komisije ali žirije.
Ni skrivnost, da smo Slovenci čisto običajno rekreacijo pripeljali na meje vrhunskega športa. Tudi v tem smo bolj papeški od papeža. Seveda je množično ukvarjanje s športom zdravo in koristno za posameznika in družbo, toda ko to preneha biti sproščeno uživanje v gibanju in zdravem načinu življenja, temveč v ospredje pride gola tekmovalnost, se izgubi prvinski smisel rekreacije. Od potrošniškega zahodnega sveta, če hočete gnilega kapitalizma, smo kot kakšni nerazgledani piflarji prevzeli najslabše in vse skupaj pridno, po slovensko zagnano kajpada, nadgrajujemo. V vsaki zadevi hočemo imeti prvake in smo užaljeni, če tega ne prepoznajo pokrovitelji in če tega v svoje vsebine ne vključijo mediji, ki bi po mnenju gorečnežev morali poročati o vsaki pasji procesiji, ki diši po tekmovalnosti ali športu.
Jasno je, da ljudje skozi življenje sledijo ciljem, ki jih stereotipno določa družba, ali pa si jih v sodobni histeriji po ugajanju in zadovoljevanju splošno veljavnih norm po najstrožjih kriterijih postavimo kar sami. No, kaj pa bi lahko drugega pričakovali v deželi, kjer so se izgubile temeljne človeške vrednote in kjer te vsak drugi vpraša, koliko časa si porabil za vožnjo z avtom do dopustniške destinacije. In se mu to tudi zdi pomembno. Samo čakam, da bodo v Sloveniji priredili še državno prvenstvo v jogi.
