»V Notranjem stoji vas, Vrh po imenu. V tej vasici je živel v starih časih Krpan, močan in silen človek. Bil je neki tolik, da ga ni kmalu takega. Dela mu ni bilo mar; ampak nosil je od morja na svoji kobilici angleško sol, kar je bilo pa že tistikrat ostro prepovedano,« tako se začne ena izmed najbolj znanih slovenskih pripovedk o Martinu Krpanu. Zgodbo o nedovoljenem prehodu meja in izogibanju carinskim dajatvam bi lahko preselili v sedanjost, le da bi v sodobnejši izvedbi povesti angleško sol zamenjali s ponarejenimi izdelki priznanih dizajnerskih znamk, s trgovanjem z zaščitenimi živalskimi vrstami ter preostalimi prepovedanimi izdelki. Na pot skozi zgodovino carine na Slovenskem nas je popeljala Katarina Janjič iz Generalnega carinskega urada, ki je tudi soavtorica razstave ob jubilejni 20. obletnici slovenske carine. Povedala je: »Ljudem smo hoteli podrobno predstaviti delo carinikov in zato smo tudi logično, kronološko zasnovali razstavo. Eksponati so last naših nekdanjih uslužbencev ali pa sedanjih zaposlenih, nekaj pa jih je tudi iz našega arhiva.«
Na ozemlju današnje Slovenije so pobiranje carin in carinsko službo uvedli že v času rimskega imperija. Osrednji urad s sedežem na Ptuju je bil v časih Ilirskih provinc prestol vseh carinikov, ki so pobirali dajatve na območju Slovenije. S pojavom krščanstva je zavetnik vseh carinikov, mitničarjev, dacarjev in menjalcev postal sveti Matej. V srednjem veku so predvsem Benečani, Habsburžani pa malo manj uspešno nadzirali tovornike in pobirali splošne prometno-tržne dajatve namesto carine na mostovih, cestah in naselbinah. Zaradi vse večje krepitve Trsta so Habsburžani v 16. stoletju uvedli carine za prehod iz ene dežele v drugo ter na območje Beneške republike. Vedno več primerov tihotapljenja olja, vina in soli je vplivalo tudi na nastanek zgodbe o našem Krpanu, ki je na svoji kobilici tihotapil sol.
Tihotapci
nekoč in danes
Cesarica Marija Terezija je leta 1775 odpravila vse notranje carinske dajatve na območju nemškega cesarstva. Francozi so že leta 1809 ustanovili carinske izpostave, saj se je zaradi celinske zapore iz Ilirskih provinc proti Angliji povečala dejavnost tihotapstva. »Eden izmed bolj dragocenih eksponatov je listina iz tega obdobja in pa oborožitev carinika iz časa Avstro-Ogrske,« razloži Katarina Janjič. V tem obdobju pa do prve svetovne vojne je veljal usklajen madžarsko-avstrijski carinski red. V času skupne države Jugoslavije so bile zelo dragocen tovor pri prehodu meja vsem poznane kavbojke in kava. Po dobrine, ki so bile pri nas skoraj nedostopne, so se naši starši in stari starši odpravili v Italijo in Avstrijo.
Že ob začetku ogleda razstave ugledamo carinsko pisarno, kakršna je bila nekoč in kakšna je danes, ko je gore dokumentov zamenjal računalnik. V zadnjih dvajsetih letih cariniki zasežejo predvsem večje količine prepovedanih drog in drugih opojnih substanc, orožja ter preparatov, ki izvirajo predvsem iz Kitajske in so pri nas prepovedani, uspešni pa so pri preprečevanju trgovanja z ogroženimi živalskimi vrstami. »Na ogled smo postavili delček zaseženega blaga. Krokodil, medvedji kožuh, napoj, v katerem sta škorpijon in kača, obutev iz kože pitona, različne tablete in tudi viagra sumljivega izvora so na policah na ogled obiskovalcem,« med ogledom razstave še pove Janjičeva. Nedolžno Krpanovo tihotapljenje soli so tako zamenjali izdelki, ki ogrožajo človeško zdravje in povzročajo izumrtje nekaterih ogroženih živalskih vrst.
