ULOV

Namesto cipljev dve toni orad in ovčic

Objavljeno 09. januar 2014 21.42 | Posodobljeno 09. januar 2014 21.42 | Piše: Janez Mužič

Glas o dobrem nočnem ulovu se je razširil že v jutranjih urah.

Na portoroškem pomolu je bilo v torek zjutraj po dolgem času spet živahno, saj se je glas o dobrem nočnem ulovu razširil že v zgodnjih jutranjih urah. Telefoni so zvonili in okoli 8. ure so končno priplule vse barke ducata ribičev, ki se udeležujejo tradicionalnega zimskega izlova cipljev in drugih spremljajočih vrst belih rib iz portoroškega rezervata. Ta izlov je dovoljen od 1. novembra do 30. aprila in cipljev željni domačini so pohiteli na pomol, da bi se jih letos prvič najedli.

Pet kilometrov mrež

Čeprav ga skoraj ni bilo, ki se domov ne bi odpravil z vrečko rib, je bil marsikdo razočaran, saj cipljev ni bilo. Bilo pa je obilo orad, ovčic, tudi nekaj brancinov, ribonov in šurov. Ribiči so bili zadovoljni, saj je bilo ulova za okoli dve toni in je šel po 10 evrov za kilogram dobro v promet. Bilo je tudi nekaj kar lepih okoli tri kilograme težkih orad, ki so lahko v ponos našemu morju in so bile seveda nekoliko dražje.

»Na morje smo se z devetimi čolni podali že v ponedeljek ob 18. uri in smo nato oprezali za jatami vse do polnoči, ko smo med Sečo in portoroško marino vrgli dve trislojni mreži v skupni dolžini pet kilometrov. Ob 4. uri so bile ribe že na čolnih,« je po naporni noči povedal vodja letošnjega izlova Pirančan Zlatko Novogradec.

O tem, kaj se dogaja s tradicionalnimi zimskimi ciplji, ki jih ljubitelji nadvse cenijo, a jih je zadnja leta v mrežah vse manj, Novogradec pravi: »Razmere jim še niso najbolj naklonjene. Morje je pretoplo, saj vemo, da se v hladni vodi ciplji raje stisnejo v jato. Poleg tega potrebujejo mir, ki pa ga je v rezervatu vse manj, tako da vsako leto bolj ugotavljamo, da že dolgo ni več tako, kot je bilo včasih, ko se je tam ujelo na tone cipljev.«

V rezervatu je bilo za jate pred desetletji res več miru in prostora. Zdaj so tam ribogojnice in školjčišča, tako da je težje metati mreže oziroma je nemogoče zajeti jate, ki se rade zadržujejo prav pod kletkami in školjkami. Poleg tega je v rezervatu vsako leto več turizma, ki prav tako vznemirja ribe, in ni čudno, da so imeli nazadnje nekoliko večji izlov cipljev pred štirimi leti.

Da ne bodo Hrvati hitrejši

»Te dni vsi pričakujejo ciplje, a na to ribiči ne moremo dosti vplivati. Vreme se spreminja po vsem svetu in ribe se prilagajajo. Danes smo na primer ujeli nepričakovano veliko ovčic, že leta in leta ne toliko. Če se ne motim, so se spet pojavile v tako velikem številu po kakšnih desetih letih. Za ciplje pa bo letos še čas, ko se bo malo ohladilo in če nas ne bodo prehiteli hrvaški ribiči. Kot vidimo, ob svoji obali vsak večer svetijo z barkami. Riba ima rep, potuje, in če jo kdo prestreže, jo lahko zaman čakamo,« razlaga Novogradec.

So pa morali domačini čakati na prodajo kar dolgo uro. Tja so namreč prišli tudi ribiški inšpektorji, ki so tradicionalni izlov cipljev naredili še malo manj tradicionalnega. Med po celi noči bedečimi, prezeblimi in utrujenimi ribiči kot tudi med nestrpno čakajočimi kupci so povzročili nekaj nejevolje. »Tu smo, da preverimo količine, izpolnjene predpisane obrazce in sledljivost rib. Država izda dovoljenje za takšne ulove, zato seveda preverjamo ladijske dnevnike,« je pojasnil inšpektor Slavko Šiško. Njegova kolegica Barbara Bizjak je dodala: »Preden ribe zapustijo plovilo, mora po predpisih EU, ki smo jih dolžni spoštovati, vsak kapitan vpisati vrste in količine ujetih rib. Ko bo naše plovilo popravljeno, bo ta postopek narejen na morju.« Ker je bil to ulov več ribičev s skupnimi mrežami, se je seveda pri tehtanju in birokraciji tokratni tradicionalni izlov prvič zapletel.

Cipljev, ki so priljubljena specialiteta zimskih dni, ni bilo niti za vzorec. Marsikdo bo presenečen, a pravi gurmani pravijo, da imajo pozimi ujetega ciplja raje od kulinarično najbolj zvenečih in tudi cenovno mnogo dražjih rib. Znano je, da se ob nižjih temperaturah ne prehranjujejo in se zato izčistijo ter držijo tesno skupaj v večjih jatah. Te se premikajo počasi in gredo najraje v plitvejše morje, kakršno je na primer v Piranskem zalivu. V starih časih, pred drugo svetovno vojno, ko je v Piranu od ribištva živelo dobrih sto družin, je bilo zajetje jate praznik s fešto in vse mesto je dišalo po slastnih pečenih cipljih. No, včasih je bilo tako in mnogi upajo, da bodo imeli ribiči do konca aprila več sreče.

Deli s prijatelji