Bitka pri Visu se je zgodila 20. julija 1866, ko je ladjevje Kraljevine Italije poskušalo zasesti Vis. Ta otok od nekdaj velja za nekakšen jadranski Gibraltar, na njem so po propadu Napoleonove Francije gospodarili Avstrijci. Z razglasitvijo Kraljevine Italije leta 1861 je ta začela uveljavljati svoje interese tudi na Jadranu in se odločila za naskok na avstrijsko floto.
Italijansko ladjevje se je z namenom, da nasprotnikovo floto napade na odprtem morju, zbralo v Anconi. Ker nanjo niso naleteli, so s topovi začeli obstreljevati otok, kjer je bila avstrijska postojanka. Še preden se jim je po dveh dneh uspelo izkrcati, je tja priplulo celotno avstrijsko ladjevje in vnela se je srdita pomorska bitka. V njej je manjše in slabše oboroženo avstrijsko ladjevje potopilo dve italijanski ladji ter tako zmagalo.
Potopitev stometrske oklepnice
Italijansko ladjevje, ki mu je poveljeval admiral Carlo di Persano, so sestavljale 12 oklepnic, 10 križark in štiri topnjače. Avstrijsko, ki mu je poveljeval admiral Wilhelm von Tegetthoff, pa sedem oklepnic, en parnik z dvema palubama, šest križark in 12 topnjač, ki so bile v glavnem stare in slabo oborožene ladje. Tegetthoff je mnogo sodobnejše italijansko ladjevje, ki se je postavilo v ravno formacijo, napadel pod pravim kotom s klinom, kar je bilo za takraten način pomorskega vojskovanja povsem neobičajno. Glede na razliko v moči obeh strani se je izkazal za učinkovitega.
Med italijanskima potopljenima ladjama je bila takrat največja sodobna oklepnica italijanskega ladjevja Re d'ltalia. Potopitev stometrske oklepnice s kar 40 topovi je bila skupaj s porazom za Italijo sramota, ki so jo izbrisali iz spomina. Naredili so jo v ZDA in je veljala za zadnji dosežek tistega časa. Italijani so menili, da lahko samo z njo uničijo vso avstrijsko floto. Predvsem zaradi nje je Persano podcenjeval moč Avstrijcev. Ti so imeli v svoji floti v glavnem lesene ladje, od katerih so jih nekaj pred bitko obdali s pločevino, da so bile videti železne. Železo zanje je prišlo tudi iz železarne v Štorah.
Trikrat po sedem ladij
Bitka je bila srdita, saj so Avstrijci izstrelili 4566 granat, od katerih jih je cilj zadelo le 414, Italijani pa 1580, od katerih jih je cilj zadelo 500. Italijanska flota je poleg dveh ladij izgubila 643 mož, med katerimi je bilo 38 oficirjev, na avstrijski strani pa niso izgubili nobene ladje, padlo pa je le 56 mož, med njimi trije oficirji. Čeprav se je spopadel z dosti močnejšo in sodobnejšo mornarico, je Tegetthoff zmagal zaradi boljšega poveljevanja, hrabrosti in strokovnosti.
Še zlasti se je izkazal s svojo inovativno taktiko. Italijansko ladjevje je namreč pred bitko pričakovalo za tiste čase klasičen frontalni boj na daljavo, ki ga zaradi svoje moči in sodobnejših ladij ne bi smeli izgubiti. Tako se je neposredno pred bitko postavilo v dve liniji. Tegetthoff je vedel, da se mora izogniti neposrednemu topniškemu obstreljevanju od daleč in izvesti odločen naskok z boka za boj od blizu. Avstrijske ladje so se zato razvrstile v tri skupine po sedem in plule ena za drugo v formaciji klina. Na njegovem čelu je bila poveljniška ladja Erzherzog Ferdinand Max z admiralom Tegetthoffom na krovu.
Persano zamenja ladjo
Bitka se je začela malo pred 11. uro, ko je prva ogenj odprla italijanska oklepnica Principe di Carignano. A avstrijska flota se je italijanski izjemno hitro približala. Ker je bila stisnjena v klin, italijanska pa raztegnjena v dve vrsti, je italijanske ladje niso mogle učinkovito obstreljevati. Razdalja med ladjevjema se je hitro zmanjševala in zaradi smodniškega dima silovitega topovskega obstreljevanja z obeh strani se je vidljivost drastično zmanjšala.
Nekatere ladje so se obstreljevale z razdalje tudi samo 100 metrov in se zaletavale. Z bojem od blizu je nastala gneča, torej tisto, kar si je Tegetthoff najbolj želel. Med drugim se je avstrijska admiralska ladja Erzherzog Ferdinand Max s svojim okrepljenim premcem z vso hitrostjo zaletela v bok oklepnice Re d'Italia. Zarila se je dva metra vanjo, zaradi česar se je začela naglo potapljati. To je v italijanske vrste vneslo nemalo zmede. Nenazadnje tudi zato, ker je Persano naredil napako, ko je s te ladje preskočil na drugo in pri tem na njej ni izobesil poveljniške zastave.
| Jekleni možje
na lesenjačah Ob 150. obletnici bitke pri Visu je nastala pripoved o velikem pomorščaku, njegovi največji in tudi za našo zgodovino pomembni zmagi. Ima več kot 120 fotografij in prinaša vrsto do zdaj manj znanih pričevanj o Wilhelmu von Tegetthoffu, ki je bil strog, a obenem sila pravičen poveljnik. Na avstrijskih vojnih ladjah je bilo namreč veliko dalmatinskih, istrskih ter tudi slovenskih mornarjev, in ko je Tegetthoffu za zmago po bitki pri Visu čestital tamkajšnji načelnik, mu je odvrnil: »Lahko je zmagati z vašimi slovanskimi levi.« Tudi pozneje je ob neki priložnosti izjavil, da so v tej bitki jekleni možje na lesenih ladjah premagali lesene može na jeklenih ladjah. |
Jadrnice in železne ladje
Bitka se je nadaljevala z nezmanjšano silovitostjo in okoli poldneva je zavladala še večja zmeda. Ker so se ladje med medsebojnimi spopadi kmalu razkropile, sta poveljnika obeh flot dala znak za zbor vseh ladij okoli poveljniških in bitka se je ob treh popoldne začela umirjati. Zaradi poškodb na obeh straneh nekatere ladje niso bile več sposobne za boj, italijanski floti pa je tudi začelo primanjkovati streliva ter premoga. Admiral Persano je tudi zato, ker je ob koncu bitke eksplodirala še ena njegova ladja, na kateri ni preživel nihče, ukazal umik proti Anconi. Avstrijske ladje so zaplule v pristanišče Vis, kjer so jih slovesno sprejeli, nato pa so zmagoslavno odplule v avstrijsko pomorsko bazo v Pulju.
To je bila v zgodovini zadnja bitka jadrnic in obenem prva, v kateri so že sodelovale železne ladje. Bitka je močno vplivala tudi na razvoj topništva pa tudi na pomorsko vojaško doktrino. Med drugim se je namreč izkazalo, da dotedanji topovi niso kos železnim ladjam. Predvsem pa ta spopad velja za največjo pomorsko bitko na Jadranu in po tisti pri Trafalgarju leta 1805 za drugo največjo pomorsko bitko 19. stoletja. Za primerjavo povejmo, da je v tej, ki je potekala v bližini španskega pristanišča Cadiz, britansko ladjevje premagalo združeno francosko in špansko ladjevje. Na britanski strani je bilo 33 ladij, na francosko-španski pa 41. V spopadu je padlo okoli 3700 mož.
Miza iz admiralove kajute
Spomin na bitko pri Visu je te dni obudila monografija, ki jo je v slovenski in nemški izdaji uredil ddr. Igor Grdina, založil pa Umetniški kabinet Primož Premzl. Njeno predstavitev so pripravili tudi v Pomorskem muzeju Sergej Mašera Piran, kjer nenazadnje tudi zaradi tega, ker je v avstro-ogrski pa tudi italijanski mornarici služilo precej Slovencev, skrbno obdelujejo ta del naše pomorske zgodovine. Kot je povedala kustosinja Bogdana Marinac, med drugim hranijo celo mizo in stole iz Tegetthoffove poveljniške kajute.
Ta avstrijsko-cesarski mornariški častnik in pozneje avstro-ogrski viceadmiral se je rodil leta 1827 v Mariboru očetu Carlu von Tegetthoffu, pehotnemu častniku baronu, in Leopoldini, rojeni Czermak. Njegovo rojstno hišo na vogalu Slovenske in Tyrševe ulice so podrli leta 1931, da so razširili prehod med ulicama. Po mariborski gimnaziji in mornariški kadetnici v Benetkah je v vojaški mornarici hitro napredoval. Po bitki pri Visu je postal viceadmiral, prejel je poveljniški križ reda Marije Terezije in postal častni meščan Dunaja. V starosti 43 let je umrl zaradi pljučnice in je bil najprej pokopan na Dunaju, nato pa prekopan v družinski grob na pokopališču St. Leonhard v Gradcu.
Kopija admiralove uniforme
Pri nas mu posebno pozornost namenja neutruden zbiralec mariborskega domoznanskega gradiva Primož Premzl, ki od leta 1983 gradi zasebno domoznansko zbirko in je založil ter izdal že dobrih 40 knjig iz umetnostne zgodovine, zgodovine in etnologije. »Na Tegetthoffa sem postal pozoren pred desetletji, ko sem po naključju naletel na njegov manj znan portret. Leta 2010 sem se z Univerzitetno knjižnico Maribor dogovoril za razstavo in nato se je začelo več govoriti o njem,« pravi Premzl. Na Dunaju si je dal sešiti kopijo admiralove uniforme, in se v njej pred leti pojavil na jubilejni proslavi na Visu.
Posebna vrednost monografije je razkrivanje vrste dokumentov in osebne korespondence Tegetthoffa z njegovo materjo. Ta je izgubila in pokopala štiri vojaščini zapisane sinove, nobeden pa ni imel ne družine. Celotno zapuščino dokumentov in fotografij je leta 1881 zapustila mestu Maribor. Kot je povedal Premzl, so na občini to založili v neko omaro do 1938., ko so dokumente po naključju odkrili in predali mariborskemu pokrajinskemu arhivu. Pisma materi so v tej monografiji objavljena prvič, zato so tudi zaradi do zdaj neznanih dejstev predvsem odzivi z Dunaja nanjo izjemni. Omenimo samo pismo, ki ga je pisal materi leta 1867, preden je odplul v Mehiko po truplo nadvojvode Maksimilijana, in pismo, ki ji ga je dve leti pozneje pisal, ko je Cesarja Franca Jožefa peljal na odprtje Sueškega prekopa. Našlo se je tudi pismo, naslovljeno na mariborskega župana, v katerem je nekaj mesecev po bitki pri Visu soglašal s tem, da po njem v tem mestu imenujejo ulico.
