SLANE NOVICE

Največji v Dalmaciji je plavac mali

Objavljeno 16. avgust 2014 19.14 | Posodobljeno 16. avgust 2014 19.15 | Piše: Marjan Bauer

Novo rojstvo vina, ki je razveseljevalo ribiče in plemiče.

Pili in peli so o zinfandlu.

Na Hrvaškem med ljubitelji vina velja izrek Svaku lozu hvali, ali plavac sadi! Po naše: Hvali vsako trto, sadi pa plavac.« Vino plavac mali, ki ga daje trta plavac mali crni, je najbolj priljubljeno, dobesedno oboževano hrvaško vino. Hkrati gospodarsko najpomembnejše takoj za graševino in malvazijo, ki jo poznamo tudi v slovenskem Primorju in Istri.

Plavac mali v različnih kakovostnih stopnjah je kot nekakšna počitniška eksota ob ribah in mesnih jedeh všeč tudi turistom, ki uživajo v hrvaškem primorju in Dalmaciji. Večina jih deli navdušenje naših sosedov nad to nacionalno žlahtno kapljico, preostanka vinskega sveta pa hrvaški plavci niso uročili. Tuji vinski strokovnjaki, med njimi zelo vplivni Robert Parker, so na ocenjevanjih dajali nizke ocene tudi po mnenju hrvaških enologov najboljšim plavcem, tistim, ob katerih Hrvatje ob omembi snemajo klobuke in se hkrati prijemajo za denarnice.

Vendar plavca to ne more omajati, kar lahko pojasnim s preprosto, čeprav ne najbolj primerno slovensko vzporednico. Tudi dolenjski cviček ni na resnih vinskih ocenjevanjih še nikoli dobil medalje, tja bi ga bilo noro pošiljati, vendar ni junaka, ki bi rekel, da k na kolobarčke narezani prekajeni domači klobasi najbolj prija kaj drugega kot cviček. Sicer pa imajo cvički svoje tekme.


Uživač Petar Hektorović

Eden najbolj znanih ljubiteljev zinfandla, znanim tudi pod imenom tribidraga, je bil v srednjem veku tudi renesančni pesnik ter uživač vsega lepega in dobrega Petar Hektorović. Če obiščete njegov poletni dvorec v Starem gradu na Hvaru, zgrajen je po njegovih zamislih, se boste prepričali, da so takratni gospodje, k njemu so prihajali v velikih, vendar izbranih trumah, res znali živeti. 
 

Torej: plavo morje v očeh, plava riba na gradeli in plavac v čaši. Najboljši plavci so s polotoka Pelješac, vrhunec sta legi Dingač in Postup, od tod tudi imeni za sicer plavca dingač in postup, ki sta bila prvi hrvaški zaščiteni vini. Slovijo tudi plavci s strmin južnih pobočij Hvara (Sveta Nedilja, Ivan Dolac, Jagodna) in z dobrih leg v braškem, viškem in lastovskem vinogorju. Na tržišču je pod različnimi imeni okoli 30 kakovostnih plavcev, tudi med njimi so velike razlike zaradi različnih mikroklim, tal, tehnoloških procesov v proizvodnji, negi in dozorevanju. Veliko pa je med plavci seveda tudi podobnosti, alkoholna stopnja je visoka (od 12 do 15), so blago kisla in gosta vina. Plavac je izrazito južnjaško vino, bolj ali manj trpko, vendar ne grenko, suho, samo ob izjemno dobrih letinah vsebujejo nekaj nepovretega sladkorja. Barva je vijoličasto temno rdeča z modrimi refleksi, sortna aroma nepoudarjena, diskretna in prijetna. Plavac, tudi vrhunski, je bil vedno pijača in hrana tako težaka in ribiča kot tudi del ponudbe na najbolj bogatih meščanskih ali plemiških mizah.

Vse popisano v cesarskih bukvah

Zanimiva je tudi njegova zgodovina. Najstarejšo omembo trte in vina plavac mali so nedavno našli v knjigi Vinogradništvo avstrijskega cesarstva, ki jo je leta 1821 na Dunaju izdal Franz von Heintl. Med še nekaterimi dalmatinskimi belimi in rdečimi vini, Hrvatje jim pravijo črna, knjiga omenja plavaz mali czerni, kar je prevedeno v kleine schwarze Kerntraube. Kot pomembna vinska sorta imperija je bil plavac pod imenom plavazpiccola posajen tudi v zbirki trt velikega poskusnega vinograda v Klosterneuburgu pri Dunaju.

Hrvaški strokovnjaki tudi po tem sklepajo, da je plavac mali stara sorta. Če je bil znan pred 200 leti, ko je njegov sloves dosegel cesarski Dunaj, je moral biti razširjen tudi že veliko prej.

Vsako zgodbo oplemenitijo majhne podrobnosti. Tako je tudi s plavcem. Ko je profesor dr. Ivan Pejić z zagrebške agronomske fakultete raziskoval zgodovino tega vina, je izvedel, da so v Dolu na Hvaru ostanki zelo starega vinograda. In res je Šime Šurjak v tem kraju, ki je daleč od razvpitih svetih nedilj in ivan dolcev, obdeloval vinograd s samo 750 trtami, prav na vrhu pa na nekaj kvadratih tudi 20 trt, ki jih je davnega leta 1850 posadil takratni lastnik Mate Stančić. Nadaljevanje pripoveduje, da morajo tudi trte imeti košček sreče.

Ko je na začetku 20. stoletja trtna uš pobirala evropske vinograde, ni prizanesla niti Dalmaciji. Propadu so ušli samo vinogradi na peščenih tleh, mala pošast se jim je izogibala. Po ustnem izročilu se je takrat posušil tudi ne veliki vinograd v Dolu, razen nekaj trt, ki so na njegovem vrhu rastle na peščenih in ne ilovnatih tleh.

Te in druge stare trte plavca malog so strokovnjaki dodobra proučili, razmnožili, radi bi odgovorili tudi na vprašanje, ali imajo vsi dalmatinski plavci mali enega in istega prednika.

Na to sicer je generalni odgovor. V sodelovanju s strokovnjaki in genetiki iz Kalifornije so ugotovili, tako trdijo, da sta najbolj slovita hrvaška trta in vino nastala (po nekajletnem kloniranju) iz ene same rastline, ki je zrasla iz enega samega drobnega semena. To prvo seme pa je bilo plod spontane rastlinske ljubezni med zinfandlom in dobričićem, dveh tudi zelo starih trt. Zinfadel danes na tisočih hektarjih v veselje Američanov uspeva v Kaliforniji, dobričić pa tu in tam na otoku Šolta.

Deli s prijatelji