Bolj malo je Slovencev (Primorci so seveda izjema), ki vedo, da je ladja podobne velikosti, kot sta bila Titanik ali Costa Concordia, nasedla oziroma so jo ob slovenski obali med Koprom in Izolo 5. septembra 1944 raketirala in bombardirala zavezniška letala, ki so prihrumela v treh naletih. Velikanka imenitnega imena Rex se je prevrnila na levi bok in gorela štiri dni. Zavezniki pa so tistega dne uničili samo ostanke nekdanjega ponosa italijanske mornarice.
Začetek zgodbe sega v leto 1930, ko so v tržaški ladjedelnici končevali dela na mogočni ladji Conte de Savoia, na drugi strani države, v Genovi, pa gradili še večjo, 268,20 metra dolgo, 29,58 metra široko in 40 metrov visoko čezoceanko z nosilnostjo 51.061 bruto registrskih ton. Ladja je bila tako imenitna, da je po splavitvi, ki je bila po nekaterih podatkih že čez dobro leto dni, niso imenovali po velikem italijanskem znanstveniku Marconiju, izumitelju radia, ampak kar po italijanskem kralju Vittoriu Emanuelu III. Dobila je jedrnato ime Rex (Kralj), botra je bila kraljeva žena, črnogorska princesa Jelena.
In Rex je bil res kraljevski. Tako velika ladja še ni plula pod italijansko zastavo, dva motorja s štirimi turbinami sta razvila 140.000 konjskih moči, 12 izpuhov je bilo speljanih v dimnika, ki sta se dvigala 15 metrov nad zgornjo palubo. Rex je imel 24 rešilnih čolnov, ki pa jih nikoli niso potrebovali, čeprav je doživel nasilen konec, vendar ne takega kot leta 1912 zgrajeni in približno enako mogočni Titanik, ki je še danes žalosten simbol pomorske katastrofe.
Rex je imel dvojno okrepljeno dno, lupina je bila pregrajena s 15 prekati, ki bi se ob vdoru vode samodejno zaprli, od razkošja kaže omeniti zunanja bazena in telovadnico, prekrasno cerkev, kinodvorano, gledališče, banko, knjižnico, bolnišnico, fizioterapijo in, kot posebej poudarjajo, fotografa. V plavajočem hotelu, kar mestu, so bile seveda tudi trgovine, brivnice in česalnice za gospe, premogli so celo tiskarno, ki je izdajala časopis Morske novice.
Drugega razreda ni bilo
Članov posadke je bilo 870, natakarjev in kuharjev še enkrat več kot mornarjev in časnikov, zdravnikov in medicinskega osebja pa osem. Rex je lahko vkrcal 2032 potnikov, po 378 v prvem in posebnem razredu, 866 v tretjem, 410 pa se jih je namestilo v turističnem. Drugega razreda na lepotici ni bilo, nihče namreč ni hotel potovati v drugem, to je nekaj takega kot navada, da nekateri hoteli nimajo sobe s številko 13. Prvi razred je bil zelo razkošen, to niso bile sobe, ampak prava stanovanja, celo s teraso s pogledom, kam pa drugam, na morje. Otroci so imeli igralnico, med odraslimi je bila priljubljena veranda za jutranjo in opoldansko kavo. Celo v tretjem razredu so imele gospe posebno sobo.
Septembra 1932 se je Rex s 1872 potniki na krovu odpravil na prvo prečkanje Atlantskega oceana, cilj je bil New York. Zaradi težav z motorji se je ladja za tri dni ustavila v Gibraltarju, nekateri potniki so se prestrašili, spomin na Titanik je bil živ, prekrcali so se na nemško ladjo Evropa. Zelo so bili presenečeni, ko so ob pristanku v newyorški luki zagledali ob pomol privezanega Rexa. Italijanski ponos je bil takrat najhitrejša potniška ladja na zemeljski obli. Potem ko so dodobra preizkusili vse sisteme, so se pognali v tekmo za modri trak. To je zastava, plamenec, ki ga dobi ladja, ki najhitreje premaga razdaljo med Gibraltarjem in New Yorkom. Rexu je uspelo v štirih dneh, 13 urah in 50 minutah, povprečna hitrost je bila še zdaj odličnih 29 vozlov. Prejšnji rekorder je bil nemški parnik Brener, za pot čez lužo je potreboval skoraj dva dni več. Rexov modri trak je bil dolg 29 metrov, za vsak doseženi vozel hitrosti en meter. Lovoriko so Italijani držali dve leti, premagala jih je francoska velikanka Normandie.
Jekleni časi
in lačna leta
Bilo je lepih sedem kraljevskih let, poslednjič se je Rex čez Atlantski ocean odpravil spomladi 1940. Med drugo svetovno vojno so ga spremenili v ladjo Rdečega križa, s severnoafriških bojišč je vozil ranjene vojake v Italijo. Seveda so s plavajočega hotela pobrali večino razkošja, umetniških predmetov, dragocenosti, ladjo so tudi maskirali, zatemnili. Ko so jo leta 1944 zasidrali v Trstu, je bil nekdanji italijanski ladijski ponos že dobesedno opustošen. V enem od naših primorskih mest pa še danes igrajo na Rexov klavir.
Začetek dokončnega konca je bil 5. septembra, ko so Nemci, Italijani so že zdavnaj kapitulirali, Rexa pripeljali pred slovensko obalo, da bi ga bolje skrili pred zavezniki in njihovim letalstvom. Ladja je bila tako orjaška, morje pa tako plitvo, da je nasedla 200 metrov od obale med Koprom in Izolo. Ob 11. uri so priletela zavezniška letala in jo v treh napadih dokončno uničila. Rex se je prevrnil na levi bok in gorel štiri dni. Tu steče slovenski del pripovedi o Rexu, zgodba, ki jo najbolje pozna gospod Marjan Kralj iz Izole, ki je tej ladji in vsemu, kar je v zvezi z njo, posvetil življenje.
Popolnoma jasno je, da so domačini iz razbitin pobrali vse, kar se je dalo odnesti, odžagati, odlomiti. Brajde v neki znani tamkajšnji gostilni so menda še vedno podprte z železnimi gredicami z Rexa. Orjaške gmote železa se je razveselila tudi oblast, ki se je odločila ostanke razžagati in jih pretopiti v novo jeklo. Pač jekleni časi, lačna leta. Tako je Rex v petdesetih letih postal največji slovenski rudnik železa. Pretopili naj bi ga več kot 11.000 ton, kose so po morju vozili do Pulja, od tod pa z železnico do jeseniške železarne. Glavni pri dvigovanju je bil Veli Joža. Marsikaj so našli tudi potapljači, skoraj vsak današnji možak z Obale, ki je bil v petdesetih letih deček ali mladenič, ima svojo zgodbo o Rexu in njegovih zakladih, čeprav je bil samo za kos bakra ali medenine.
Delu obale med Izolo in Koprom domačini še vedno rečejo Pri Rexu. Nekateri vedo, marsikdo pa več ne, da je ime ostalo po potopljeni ladji. Prej se je ta del obale imenoval Giro carrozze. Tako mine slava sveta. Potniki z vsega sveta na križarkah, ki zdaj pristajajo v Kopru in si ga ogledujejo, prav tako Izolo, Piran ter Slovenijo, ne vedo, da se je nedaleč od koprskega pomola potopila ladja, ki je bila velika kot Titanik in večja od tiste, s katero so pripluli. Bi se dalo to zgodbo prodati? V obliki spominkov in še česa, videti ni namreč ničesar več. Če ne upoštevamo orumenelih fotografij in lepega sonarjevega barvnega posnetka odtisa, ki ga je v blatno morsko dno vtisnilo tisoče ton nekoč tako kraljevske ladje.
Zgodba o zakladu ni potonila Rex ne bi bil noben mit, nobena zgodba, če ne bi prinašal tudi pripovedi o domnevnem zakladu. K temu je precej pripomogla Ingrid Karlson - Haider, hči nemškega majorja Fritza Haiderja, ki je bil med vojno v Trstu. Gospa Ingrid, ki je živela v Kanadi, potem pa se vrnila v Evropo, je medijem dajala vedeti, da ve o zakladu več kot drugi. Dragocenosti, predvsem zlato in dragulje, ki so jih Nemci pobrali Judom, naj bi bile v precejšnji količini v skrivališču ene od Rexovih kabin. Veliko ljudi je iskalo zaklad, po podatkih gospoda Kralja neuradno tudi Avstrijci, ki so se izdajali za turiste. Uradno ni nihče nič našel, govorice pa bodo še dolgo. Zanimivo je, da se je o letalskem napadu na Rexa ohranil film, pravzaprav njegov delček. Posnel ga je neznani snemalec angleške eskadrilje mustangov, ki so ladjo raketirali. Navigator Dennis Andrews, ki je letel v okviru 39. zavezniške letalske divizije, je ob tem med drugim zapisal: »51.000-tonska velikanka je bila mnogo večja, kot smo pričakovali in kot smo bili vajeni do tedaj. Ko smo se spustili nad njo, smo se postavili v bojne formacije, mustangi so bili prvi na vrsti, na ladjo smo izstrelili 64 raket. Po napadu so se s krova začeli dvigovati velikanski oblaki dima. Ladja je bila zadeta. Čudoviti lepotec je bil za vedno izgubljen za svet.« |
