Belokranjec Nikolaj Dragoš, po domače Niko, je ta teden praznoval rojstni dan. S 108 leti, kolikor jih šteje od 27. avgusta, je uradno najstarejši Slovenec. V Domu upokojencev Center – enota Poljane se razigrano vzdušje ob obletnici kar ni poleglo. Čestitke in prošnje za intervjuje še kapljajo, spomin na praznovanje pa vsakokrat znova obudi 108 papirnatih metuljčkov v pritličju, ki so jih slavljencu izdelali in podarili sostanovalci. Stoosemletnik pa, kot običajno, v sobici v četrtem nadstropju s povečevalnim steklom prebira knjige in časopise – rutina, odkar se je pred šestimi leti preselil v dom.
Pred tremi leti še na Grad
Ko vstopimo v sobo, skoči na noge kot kak mladenič in hitro zmečka popisan list pred seboj. »Pesmi piše,« nam zaupa delovna terapevtka Saša Novak, ki se čilosti in jasnemu duhu najstarejšega prebivalca na sončni strani Alp niti sama ne neha čuditi.
Pri 105 letih se je v Gribljah rojeni nekdanji policist povzpel še na bližnji Ljubljanski grad, a se, odkar mu je iz rok po nesreči ušla hojica, takšnih podvigov ne loteva več. Še vedno pa se redno sprehaja po prestolnici, kjer ga zanese vse do dober kilometer oddaljene Špice. A niti gibanje niti posebna prehrana, ne eno ne drugo, se mu ne zdi recept za dolgo življenje. »Delaj po svoji glavi, ne kot hočejo drugi,« je, pravi, skrivnost za zdravo starost in dolgo življenje. Tega zagotovo ne more pripisati lahkotni usodi.
Rodil se je leta 1907 v Gribljah, v bližini enega najlepših kopališč na reki Kolpi. Na domačiji pri Ajd'ečevih sta mati Barbara in oče Ivan povila 12 otrok, Nikolaj je bil deveti. Ko se je vrnil iz vojske in je napočil čas za iskanje službe, se je ravno začela svetovna gospodarska kriza. »Dela ni bilo nikjer dobiti. Po dveh letih neuspešnega iskanja službe sem izvedel, da iščejo delavce pri graničarjih. Napisal sem prošnjo in bil sprejet,« nam je zaupal pred časom. Kot graničarja so ga poslali v Makedonijo, kjer je nato dočakal nemški napad na Jugoslavijo.
Za pisanje knjig
nima več moči
V ujetništvu si je izmislil, da je mizar, in se dela sproti tudi priučil. Konec vojne je dočakal kot kmečki delavec pri bogatem kmetu v okolici Linza, od koder se je po poti, polni nevarnosti in preprek, navsezadnje vrnil domov. Poročil se je pozno, pri štiridesetih, z Jožefo, po domače Pepco, s Krasinca. Njena mladostna slika krasi steno njegove sobe v domu, skupaj s slikami otrok Cvetke in Ivana, vnukov in pravnučk. Vse življenje je živel varčno, hrano, katere morebitna povezava z dolgoživostjo ga spravlja v smeh, pa si je prideloval sam na vrtu hiše na Brodu pod Šmarno goro, ki jo je zapustil, ko je bil star 101 leto – do tedaj je v njej živel in zase skrbel sam.
»Prebrati še kak časopis, kako knjigo,« je edina želja, ki se je danes domisli vrli 108-letnik, tudi avtor avtobiografije Mojih sto let. Pisati knjig, tega, pravi, ne namerava, saj meni, da za kaj takega ni več dovolj pri močeh. Iskrene čestitke slavljencu ob njegovem prazniku seveda želi tudi ekipa Slovenskih novic.
Zdaj, ko tečem zadnji krog Če mu za pisanje knjig počasi zmanjkuje moči, pa še vedno piše iskrive pesmice, kot je ta, ki jo je zložil na svoj rojstni dan: »Zdaj, ko tečem zadnji krog v tej dolini šentflorjanski, po ozki cesti tej Poljanski, ob hiši, ki močno ima fasado – tukaj deset let sem užival 'Eldorado'. Močan še slišim glas: Hej, Niko, naredi zdaj še piko črno, ne veliko, da komu ne bi bila v spotiko.« Pesmica z zanj značilnim humorjem, ki se mu nagajivo lesketa v očeh tudi pri 108 letih! |
