LJUBLJANA – Knjigo Mojih sto let je Niko Dragoš, rojen 27. avgusta 1907 v Gribljah v Beli krajini, napisal in v samozaložbi izdal pred devetimi leti. Zdaj je že najstarejši Slovenec vseh časov; dlje, 110 let in 307 dni, je živela le Slovenka Katarina Marinič.
Nikov prvi spomin, zanimivo, seže k smrti stare mame: »Ker je bilo poletje in v hiši polno muh, sem moral sedeti ob postelji in z zeleno vejico odganjati muhe z njenega obraza, medtem ko je dremala. Drugi so bili zunaj po raznih opravilih. Ko so se vrnili z njive in so prišli pogledat k njeni postelji, kako se počuti, so ugotovili, da je, medtem ko sem jaz mahal z vejico, že umrla.«
Te dni, ob obujanju spominov, pa nam je Niko zelo živo opisal, kako je kot graničar na bolgarski meji na hrbtu v polmetrskem snegu prinesel do karavle povsem obnemoglega vojaka. Čezenj so drugi že naredili križ, le Niko se je vztrajno trudil z njim. Uspelo mu ga je oživiti, oficir je Nika pohvalil: »Vsa čast, človeka si obudil od mrtvih!«
Denarne limanice
Mladi Niko je delal na kmetiji, s priložnostnim delom pri tesarjih pa zbral za prvi klobuk in kravato. Ob nedeljah je brenkal na tamburico: »Med tamburaši sem se počutil sila imenitno, poleg tega pa so nas ljudje hodili gledat. Klobuk in kravato sem že imel, tako da sem bil tudi oblečen, kot se za tamburaša spodobi.«
Pri dvajsetih je poldrugo leto služil vojsko pri planinskih topničarjih v Mostarju.
Spet doma se je v strogi konspiraciji, »kajti domačim nisem upal povedati za svoj načrt«, na časopisni oglas prijavil za stražarsko službo na meji. Dodelili so ga v karavlo na Midžorju, ki je z 2168 metri najvišja gora Srbije. Območje si je lastila tudi Bolgarija, zato so poleg kontrabantarjev mejo ilegalno prehajali tudi uporniški komiti, ki »so vznemirjali svoje narodnjake in tako ustvarjali nezadovoljstvo v Pirotu«.
Cirilico je znal že prej, a v tisti divjini se je v njej izuril do popolnosti. Po premestitvi v Knjaževac je prisluhnil dvema prijateljevima nasvetoma. Prvič, vpisal se je v dopisno gimnazijo v Sarajevu, in drugič, prihranke je prelil v obveznice, preostalo pa zaupal Poštni hranilnici: »Vpis na Vidovičevo gimnazijo se mi je obrestoval, vrednostni boni pa so med vojno propadli. Enako tudi denar, ki sem ga vlagal v Poštno hranilnico.«
Med prvim dopustom se je navdušil za smučanje, naročil smuči, in že naslednjo zimo graničarje na bolgarski meji učil te veščine: »Povprečno smo smučali dva meseca na sezono.«
Leta 1939 se je udeležil smučarskega tekmovanja jugoslovanskih graničarjev v Mojstrani, Nikova ekipa se je uvrstila na drugo mesto.
Iz ujetništva domov
Po kapitulaciji Jugoslavije je padel v nemško vojno ujetništvo, pod zelo ohlapnim plaščem mednarodnega Rdečega križa je v taborišču v Kremsu »postal številka 72.403«. Ujetnike so uporabljali za razna težka dela, med drugim v Kleinmünchnu »ob gradnji velikega tovarniškega kompleksa Göring Werke«. Da, Hermann Göring, drugi človek Reicha, je bil tudi velikopotezni podjetnik, danes bi rekli tajkun.
Po porazu nemške vojske pred Stalingradom so ujetnike pošiljali delat h kmetom. »Prizor,« kako so jih kmetje odbirali, »je bil kot iz časov suženjstva v Ameriki.«
Je pa bilo služenje kmetom po svoje odrešilno, saj gladovali niso več.
Tak je ta svet Pred devetimi leti, ko se je spominjal vojnega časa, je iz stoletnika privrelo: »Če danes, pri svojih sto letih pomislim na vse vojne, ki smo jih bojevali moji bratje in jaz, ugotavljam, da je ta svet takšen, da smo se skupaj vojskovali enkrat za Avstrijo, drugič proti njej, enkrat za Srbijo in drugič proti Srbiji, enkrat proti Rusiji in drugič z Rusi z ramo ob rami.« |
Ob novici o koncu vojne je Niko od kmeta odšel v mesto, »kjer so predvsem ruski ujetniki razbijali vse, kar se je dalo«.
Na postajah so množice ljudi hotele domov, pa niso mogle: »Vlak zaradi okvar na progah ni vozil, avtobusov ni bilo, tu pa tam le kakšen tovornjak.« Svojega je Niko ujel v začetku julija, komaj do Linza, pozneje drugega do Donave, kjer pa so spet čakali: »Videl sem žalostni prizor, ko je narasla reka pogoltnila čoln s pribežniki in čolnarjem vred.«
Naposled je ujel vlak za Budimpešto, od tam za Subotico, čez Zagreb in Karlovac je prispel do Bobnarcev, od tam pa peš domov v Griblje. Po skoraj 15 letih, ki so minila od njegovega zadnjega obiska, je Niko čez domači prag stopil na svoj rojstni dan, 27. avgusta 1945, star 38 let.
Premestitveni vol
Zadovoljstvo, da je spet doma, je kmalu osenčilo spoznanje, da se za denar, ki ga je vložil v obveznice in Poštno hranilnico, lahko le obriše pod nosom. A vendar je zmogel to, čemur dandanašnji pravimo pozitivno mišljenje. Pomislil je na zgodbo o kuščarju, ki je vsakič, ko je poskušal preplezati steno, padel – dokler mu ni po brezupni seriji naposled le uspelo.
Ko je šel na upravo narodne zaščite v Črnomlju prijavit svojo vrnitev, je uslužbenec Niku kar takoj »ponudil delo pri Narodni zaščiti, pozneje milici«.
Dodelili so ga k že štirim v Adlešiče: »Ker sem bil na postaji najstarejši, sem bil določen za komandirja postaje. Res je sicer, da sem edini znal ravnati z orožjem.«
Po štirih mesecih so ga premestili za komandirja postaje v Semič. Milica je tedaj morala nadzirati tudi živinski zakol. Po predpisu je smel mesar zaklati le eno govedo na teden. Ko je neki mesar dva dni za kravo zaklal še vola, je Niko po navodilih kriminalistične službe ovadbo, čeprav nerad, poslal naprej: »Moja predanost novi državi je bila na težki preizkušnji. S težko vestjo sem storil, kot je veleval predpis.«
Ženin pri devetdesetih In ker bi leta 1947, ko sta se s Pepco vzela, miličnika Nika vrgli iz službe, če bi to storil pred Bogom, je opuščeno popravil pol stoletja pozneje za jubilejno zlato poroko – ko ju je v ljubljanski stolnici cerkveno poročil sam ljubljanski nadškof Alojz Uran. Ženin jih je štel 90, nevesta je pa bila tudi že babica. |
Ko so ga kmalu za tem premestili v Senožeče, se je čudil, čemu neki. Pa ga je semiški tovariš podučil, »da je mesar, ki sem ga ovadil, nečak šefa kriminalistične službe«.
Ta stric je, da bi zaščitil nečaka, moral komandirja »umakniti«, da je lahko ovadbo »izgubil«. Je pa Niku v karakteristiko vpisal: »Službo opravlja vestno, a je za vodilna mesta nezanesljiv.« Dodatno ga je še očrnil s pripisoma, da je služil v vojski starega režima, štiri vojna leta pa prebil v Avstriji.
Saj tudi to nekako spada k slovenski ljudski folklori, kajne...
Po tej izkušnji je Niko najprej kanil zapustiti službo, po razmisleku pa le ostal. Na pisarniškem delovnem mestu je junija 1967 dočakal upokojitev.
Drugi del knjige je Niko skozi fotografije posvetil (žal že pokojni) ženi Pepci, prav tako Belokranjki, iz Krasinca, sinu Ivu in hčerki Cvetki, zetu Borisu in snahi Katji ter vnukoma Juretu in Mihi.
Po ženini smrti je Niko sam skrbel zase do 101. leta, ko se je na prigovarjanje bližnjih le preselil v dom starejših na ljubljanskih Poljanah. Tam je starosta vseh starostnikov postal legenda in ikona obenem.
