VELENJE – Vseslovensko društvo za zaščito konj Velenje, ki mu predseduje Natalija Nedeljko, kljub finančnim težavam s pomočjo donatorjev in prijateljev pomaga zavrženim in trpinčenim živalim. Med temi, ki so jih prevzeli donatorji, je tudi najstarejši konj v društvu. Ludwig je te dni proslavil 30. rojstni dan in s tem postal eden najstarejših konj v Sloveniji, po nekaterih, sicer neuradnih podatkih pa naj bi bil celo najstarejši! Preden je prišel v center, je bil v lasti ljubiteljice živali Vanje, kupil ji ga je oče. »Imela sem 18 let in Ludko okoli deset. O ljudeh, ki so ga imeli prej in so z njim grobo ravnali, nočem govoriti. Z očetom sva hodila na ježo in kmalu sem ugotovila, da je na tistem ranču nekaj hudo narobe. Konji so se pod sedli od izčrpanosti dobesedno sesedali, silili so jih v podvige, katerih jih je bilo strah, velikokrat so bili tepeni. Ludko mi je neizmerno prirasel k srcu, ker je kmalu ugotovil, da vsaj meni ni vseeno zanje,« razlaga Vanja. »Prišel je čas, ko sem svoj notranji upor začela tudi jaz. Zato me lastnik ranča ni maral. Ludko je nekega dne ostal v hlevu, šepal je in bil na vrsti, da ga lastnik ubije. Tako je bilo s konji, ki mu niso več služili. Na tem ranču so bili zares lepi in žalostni konji. Nisem več zdržala in prosila sem očeta, da ga odpeljemo daleč stran. Oče je mojo željo izpolnil,« je razpredala Ludwigova rešiteljica.
Starost konj Strokovnjaki si niso enotni, koliko let živijo konji, a prevladuje mnenje, da različno, glede na raso, velikost in podobno, nekje do 35 let. Tiste, pri katerih iz zobovja ne moremo več brati let, navadno imenujemo stari. Na graščinah in farmah v Angliji konji, stari tudi 25 do 30 let, niso nobena redkost. V Freiburgu v Švici je menda okoli leta 1870 35 let star konj še povsem normalno delal na polju. |
Sledil je čas rehabilitacije, s pravo ljubeznijo. Kmalu so se poškodbe zacelile. Ko pa Vanja ni več zmogla skrbeti zanj, je za pomoč poprosila omenjeno društvo: »Vesela in hvaležna sem, da je Ludko lahko v centru, da ima Najo in da mu je lepo. To je bila edina moja srčna želja zanj.«
Komaj čaka na zvonec
Ludwigova posvojiteljica Naja Šporn se dobro spominja 6. avgusta 2013, ko ga je prvič uzrla: »Sprva nisem vedela ničesar o njem, videla sem le njegov črni hrbet v prikolici in nemudoma me je očaral, nato pa je pokukal ven, in ko sem videla njegove velike rjave oči, sem se do ušes zaljubila vanj. Takoj ko je stopil s prikolice, sem šla do Natalije in ji glasno povedala, da bom jaz skrbela zanj. Prvi teden sem ga pustila pri miru, da se je navadil novega doma, potem pa sva začela graditi zaupanje. Prvi mesec ni bilo lahko, saj mi Ludwig ni zaupal, nato pa sem ga peljala na sprehode in bilo je vedno bolje. Vsak dan me je bolj presenečal in vedno bolj mi je priraščal k srcu in 22. marca je napočil dan, ko je Ludwig postal resnično in samo moj. Od tega trenutka sem najsrečnejša na svetu,« pravi Naja. Odkar pozna Ludwiga, komaj čaka na šolski zvonec, da lahko odhiti do njega. »Vsakič, ko sem bila slabe volje ali je moj dan šel čisto narobe, sem prišla do Ludwiga, in že sem pozabila na vse. On je moja sorodna duša in skupaj piševa najino zgodbo že tri leta.«
