IZOLA – »Ribič, ribič me je ujel, pa ni ujel me na mrežo, ujel me je le z besedo in črnimi očmi,« se glasi refren znane slovenske pesmi. Lahko bi rekli, da slovenski ribiči namesto lepih mladenk zadnje čase v svoje mreže ujamejo samo še težave. Življenje jim močno greni neživljenjska ribiška zakonodaja in s tem povezana birokracija, zaradi katere lahko pristanejo celo v zaporu.
Eden izmed takšnih primerov je izolski ribič Julijan Sinkovič, ki je med prijatelji bolj znan pod vzdevkom Giuliano. Z barčico, ki jo pred dežjem in burjo varuje platnena strehica, se vsak dan odpravi na slovensko morje in upa, da mu bo uspelo uloviti kakšen kilogram rib, s prodajo katerih bo lahko preživel mesec. Letošnja pomlad, ki, roko na srce, bolj spominja na zimo, mu ni prav nič v pomoč, saj je izlov zelo pičel. »Tri mesece nisem dobil niti za prispevke. Za letos sem dolžan in upam, da se bo nehala ta zima, da začnemo kaj delati. Vsi stojimo,« razlaga izolski ribič in dodaja: »Ne vem, ali sem v treh mesecih zaslužil 500 evrov, nekateri niso niti toliko. Jaz sem zaslužil, ker sem hodil ven, 20, 30 evrov na dan in potem odbij stroške – ostane ravno za kruh.« Giuliano komaj čaka na poletje in jesen, ko lahko na mesec z ulovom zasluži okoli 800 evrov. Že pri tako majhnem morju mu živce parajo še naravni rezervati, kjer je ribolov prepovedan. »Tukaj okoli se vrtimo za dve ribici. Potem pa ti preverjajo še papirje. To je že trpljenje,« se jezi in doda: »A veste, kje lahko lovimo? Tukaj v pristanišču!«
V Italiji se mu smejijo
Dodatni poletni zaslužek mu bo letos vzela birokracija oziroma zamuda pri oddaji ribiških dnevnikov. Zakonodaja namreč določa, da mora ribič pred odhodom na morje, med lovom in tudi po vrnitvi v pristanišče izpolniti poseben ribiški dnevnik, ki že na prvi pogled deluje zelo zapleteno. Vanj mora za nekaj kilogramov ulovljenih rib vnesti toliko podatkov kot na primer veliki ribiči iz drugih držav EU, ki na izhod nalovijo na tone rib.
Po vrnitvi mora izpolnjen dnevnik v roku 48 ur oddati upravi za pomorstvo. Sprva je veljalo, da lahko obrazce vrže v poštni nabiralnik pred vhodom v izolsko enoto omenjene uprave, a so ta sistem pozneje odpravili in z obvestilom na listku sporočili, da oddaja v nabiralnik ni več mogoča. Tega pa, kot je povedal Giuliano, ni vedel in je dva dokumenta oddal v nabiralnik ter zamudil rok oddaje. Nato pa sta sledili kazni v skupnem znesku 840 evrov, ki pa ju zaradi slabega ulova ni mogel plačati. »Sem najstarejši ribič v Izoli in sem dobil največjo kazen. Nikdar v življenju nisem bil kaznovan in nikoli nisem naredil nikomur hudega,« se ob tem jezi na državo in ribiškega inšpektorja Roberta Smojeta. Zadeva je romala na sodišče, ki pa je odločilo, da mora zaradi neplačila kazni za 60 dni v zapor. Na srečo je v tem primeru ulovil osemdnevni pritožbeni rok, v katerem je sodišče prosil, ali lahko kazen odsluži prek družbenokoristnih del. In tako bo junija pomagal invalidom v Domu dva topola Izola. »Ravno takrat, ko bo ulov. Pa sina imam brez dela. Ne vem, kaj bom naredil,« je dodal. Na vprašanje, ali so inšpektorji do majhnih ribičev tako strogi tudi v Italiji, pa Giuliano razburjeno odgovori: »V Italiji se nam smejijo. Osem metrov majhni čolni, tega ni. Pa kakšni dnevniki. Tam so svobodni, ker so složni. Tukaj smo vsi razbiti, ker so nas razdrobili do konca. Piran vleče levo, Koper desno, v Izoli pa nas je ostalo pet, šest. Kot v državi: eni vlečejo levo, eni desno.« In ob tem razočarano zaključuje: »Opravka imamo samo še s kaznimi. Saj se ribiči tukaj ne pogovarjamo več o ribolovih, ampak samo še o kaznih. Bojimo se iti na morje.«
Še kazenske točke
Omenjeni inšpektor Smoje, ki je med ribiči v slovenskem morju zaradi svoje natačnosti nepriljubljen, na očitke Julijana Sinkoviča odgovarja, da evropska uredba, ki jo morajo spoštovati vse države članice EU, določa, da je treba ribiške dnevnike v originalni obliki oddati v roku 48 ur. Pred leti je bilo mogoče dokument oddati tudi prek faksa, kar pa danes ni več izvedljivo. »To je problem, ker to določa evropska uredba in ne Slovenija, in to spremembo bi bilo treba doseči v Bruslju. A je tam problem, ker so zraven tudi druge države članice. Ni to kaprica oziroma odločitev Slovenije, ampak Evropske unije,« razlaga inšpektor in dodaja, da bi lahko morda spremembe na tem področju lažje dosegli, ko bo v EU vstopila tudi Hrvaška.
»Gospod je bil trikrat pisno opozorjen za isti prekršek, kar je preverljivo. Po tretjem opozorilu, ko še vedno ni oddal pravočasno, je bil izdan opomin. Po opominu pa je bila izdana šele odločba o prekršku,« pa glede konkretnega primera pravi Smoje. Ob tem zatrjuje, da inšpekcija izreka najnižje predpisane kazni, ki se sicer gibljejo od 420 do 1200 evrov. Ribič bi lahko z zaprosilom prosil za plačilo kazni v obrokih, a tega ni storil. Z nabiralnikom pa inšpekcija po njegovih besedah nima nič. »Dobra volja uprave za pomorstvo je, da lahko oddajajo pri njih. Načeloma mora to ribič oddajati v originalni obliki, drugje v Evropi morajo pošiljati po pošti. Ministrstvo se je z upravo za pomorstvo dogovorilo, da ribiči ne bi imeli denarnih stroškov s pošiljanjem ali drugo dostavo. To pobere predstavnik zavoda za ribištvo in vnaša v spletno aplikacijo in se pošilja v Bruselj,« še razloži inšpektor in dodaja, da je omenjeni ribič eden izmed redkih primerov, ki ima probleme z oddajo. »V opomin je dobil tri opozorila. Že s prvim ali drugim opominom bi se lahko zadeva rešila,« pravi in navrže, da ima evropska uredba tak prekršek za hujšo kršitev zakonodaje.
Kmalu bodo tudi ribiči lahko nabirali kazenske točke, saj je, kot je razložil Smoje, veljavna že nova evropska uredba, ki jo bo treba vključiti tudi v našo zakonodajo in po kateri bo vsak prekršek ribiča kaznovan s točkami. »Izgubil boš lahko ribolovno dovoljenje, najprej za določen čas, nato pa lahko tudi za stalno,« še pravi inšpektor.
