Si predstavljate, da greste na pot v neznane kraje brez zemljevida? Gotovo ne, če v avtu nimate vgrajenega garmina. No, tudi do njega je pripeljala kartografija, ki se je razvila že zelo zgodaj, ko so ljudje spoznali, da se bodo v okolju lažje znašli, če ga bodo narisali tako, da ga bodo uporabili tudi drugi. Prvi zemljevidi so nastali v Mezopotamiji, kjer so leta 3800 pred našim štetjem na glineni ploščici upodobili mesto. Hitreje se je kartografija razvijala v 15. in 16. stoletju. V 17. stoletju so se začeli uveljavljati slovenski kartografi, pri čemer posebno mesto pripada Janezu Vajkardu Valvasorju, ki je imel leta 1678 tudi prvo bakrorezno delavnico na Kranjskem, ki je sploh omogočala tisk zemljevidov.
Našo najbogatejšo kartografsko zbirko ima Narodna in univerzitetna knjižnica, ki hrani več kot 23.000 zemljevidov in več kot 2000 atlasov od sredine 16. stoletja naprej. Najstarejše delo v zbirki iz okoli leta 1520 je 26 rokopisnih kart, ki so preris Ptolemajevega prikaza sveta Petra Freiländerja.
Ljubiteljsko zbiranje starih zemljevidov oziroma kart je tudi konjiček, ki je pri nas še dokaj redek. Naši zbiratelji nimajo kakega posebnega združenja, po svetu in še zlasti v Angliji pa je to kar priljubljena dejavnost, tako da tam tudi posel s tovrstnimi starinami, ki znajo biti glede na svojo redkost in ohranjenost sila drage, lepo cveti. Zanesenjaško ga je vzljubil Lucijčan Mario Kljaković Gašpić, med vidnejšimi tovrstnimi ljubitelji je tudi Zmago Jelinčič, ki je poleg tega znan in cenjen še kot zbiratelj starega orožja, bankovcev, vrednostnih papirjev in še česa.
Iz časa od 16. do 18. stoletja
»Odraščal sem v Solinu pri Splitu, kjer je bilo antično mesto Salona, ki se prvič omenja leta 119 pr. n. št. Ostanki Salone spadajo med najpomembnejša hrvaška arheološka najdišča, saj so tam ohranjeni deli nekdanjega obzidja, amfiteatra, term, starokrščanske bazilike, in še zdaj je v uporabi del stare antične vodovodne napeljave oziroma akvadukta. Stric je vodil muzej in bil vodnik po ostankih Salone, mi pa smo stanovali v poslopju muzeja. Tako sem podobno kot drugi mulci tam okoli že kot otrok začel zbirati stare rimske kovance in druge starine. Ko sem postal kapetan dolge plovbe in začel pluti, pa sem začel resneje zbirati še stare karte in zemljevide,« je povedal Mario Kljaković Gašpić ob odprtju neobičajne razstave s prikazom delčka njegove zasebne zbirke. V Mestni knjižnici Piran bo odprta še do 11. maja in bo gotovo pritegnila veliko ljubiteljev navtike in starin.
Zbira namreč le stare originalne zemljevide in karte, na katerih sta predvsem Istra in Dalmacija. Ima jih okoli 400 in so iz časa od 16. do 18. stoletja, tako da so na njih ti kraji, kot so jih videli in narisali takrat. Najstarejši na razstavi predstavljeni zemljevid je Tabula Quinta Europae avtorja Martina Waldseemüllerja, ki je iz leta 1513. Prikazuje Dalmacijo z našimi kraji. Narejen je po mapah grškega kartografa Ptolemaja iz Aleksandrije iz drugega stoletja. Kot je povedal avtor razstave, je zanimivo, da je bil kartograf Martin Waldseemüller prvi, ki je v svoji mapi Amerike iz leta 1507 napisal njeno sedanje ime America. Prejšnji kartografi so ta kontinent namreč imenovali Terra incognita ali Terra nuova.
Na ogled so štiri mape znanega nizozemskega kartografa Abrahama Orteliusa, ki so nastale v času od 1570 do 1612. Na prvi je prostor, ki so ga takrat imenovali Panonia et Illiricum, opisani pa so tudi narodi, ki so tam živeli. Druga mapa je sestavljena iz map Karincije in Gorice, Istre ter Zadra z okolico. Zanimivo je, da je mapa Istre ponatis mape Izolana Pietra Coppe. Tretja Orteliusova mapa je Fori Ivlii, ki orisuje zemljevid Istre Furlanije in Slovenije. Narejena je po originalu Madžara Jahanesa Sambucusa, kar velja tudi za četrto Orteliusovo mapo Illiricum, ki opisuje kraje od Istre do juga Dalmacije.
Zemljevid Carniole
Prav neobičajna je mapa Jadrana iz leta 1754 kartografa Sebastiana Munstra. Obrnjena je namreč narobe, saj je jug zgoraj, sever pa spodaj, tako da človek potrebuje nekaj časa, da se na njej znajde. Od drugih omenimo še mapo Johanna Homana Baptista iz leta 1720. To je zemljevid Carniole, ki ima v zgornjem desnem delu veduto Ljubljane, spodaj desno pa veduto Cerkniškega jezera.
Ob tem je avtor razstave tudi pojasnil razliko med kartami, ki jih zbira, in pomorskimi kartami. »Karte so bile strani v atlasih in vse, ki jih predstavljam tu, so na žalost iztrgane strani iz atlasov. Tako jih je namreč zaradi cene zbiralcem lažje prodati, saj nihče ne kupi celega atlasa. Te kupujejo samo muzeji. Pomorske karte pa so tiskane posamezno, a so zelo redke, saj so se zato, ker so bile vsak dan v uporabi, poškodovale ali pa so zgorele oziroma bile potopljene skupaj z barkami. Karte v atlasih so bile lepo zložene na policah in jih je zato relativno veliko. Bile so bolj za okras, navtične, ki so tudi natančnejše, pa za vsakodnevno uporabo.«
O ceni svojega konjička Mario Kljaković Gašpić nerad govori, a pravi: »Redkejše so seveda dražje, bolj od njihove cene pa je pomembno zadovoljstvo, da končno najdeš še katero, ki je v zbirki še nimaš.«
