ZGODOVINSKO

Najstarejše kolo bo
 kmalu vsem na ogled

Objavljeno 25. februar 2013 20.12 | Posodobljeno 25. februar 2013 20.12 | Piše: Primož Hieng

11 let po odkritju pri Stari gmajni pri Vrhniki bo leseno kolo kmalu v muzeju.

S kolesom ravnajo skrajno previdno, saj gre za redko najdbo (foto: Matevž Paternoster).

LJUBLJANA – Mestni muzej Ljubljana v letu 2013 pripravlja razstavo o predmetu, ki naš prostor postavlja na svetovni zemljevid najpomembnejših iznajdb človeštva. Enajst let po njegovem odkritju na Ljubljanskem barju bodo domači in tuji javnosti pokazali najstarejše leseno kolo z osjo na svetu, staro približno 5200 let.

Spomnimo: »Spomladi 2002 je ekipa z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU pod vodstvom dr. Antona Veluščka nadaljevala projekt vzorčenja lesa na lokaciji Stare gmajne pri Vrhniki,« pravijo v Mestnem muzeju Ljubljana. »V enem od drenažnih jarkov jih je čakalo presenečenje. Poleg bogatih najdb in dveh čolnov, drevakov, so na dnu jarka naleteli na ostanke lesenega kolesa, ki je bilo zaradi predhodnega poglabljanja jarka z gradbenimi stroji že delno poškodovano. Na kraju najdbe so jarek razširili in naleteli še na os, ki se je snela s kolesa. Kolo z osjo je po mnenju strokovnjakov pripadalo dvokolesnemu vozu – cizi.«

Sestavljeno je iz dveh jesenovih plošč, spojenimi s štirimi hrastovimi zagozdami, in ima na sredini pravokotno odprtino, kamor je bila nasajena os.

Datacija je pokazala, da je staro 5200 let

Toda, kolo ni ostalo v Ljubljani, saj so hoteli, da ga ustrezno zaščitijo, preden ga bodo pokazali javnosti, zato so ga konec leta 2008 odpeljali v konservatorsko delavnico Antike Schiffahrt Museum, kjer so lani končali konservatorski poseg. V torek, 18. decembra 2012, je ekipa muzeja in galerij mesta Ljubljane iz Römisch-Germanisches Zentralmuseum v Mainzu po štirih letih v našo prestolnico pripeljala najstarejše leseno kolo z osjo na svetu. Po najdbi leta 2002 na Ljubljanskem barju in opravljeni dataciji, ki je pokazala starost okrog 5200 let, bo kolo od maja na ogled za širšo javnost.

In kakšno je bilo originalno kolo? »Sestavljeno je iz dveh jesenovih plošč, ki sta bili spojeni s štirimi hrastovimi zagozdami, in ima na sredini pravokotno odprtino, kamor je bila nasajena os,« odgovarjajo v muzeju. »V premeru meri 72 centimetrov, debelo je približno 5 centimetrov. Dendrokronološke raziskave so pokazale, da je bilo deblo jesena, iz katerega sta izdelani plošči, v premeru debelo vsaj 40 centimetrov, drevo pa je bilo staro okoli 80 let. Izbor lesa ni bil naključen, saj je jesen žilav in trden les, ki je rasel v okolici kolišč. Poleg tega lahko doseže dimenzijo, ki je potrebna za velike deske brez grč. Os je izdelana iz enega kosa hrastovega lesa in meri 124 centimetrov. Zaključek osi je pravokotne oblike. Os je bila pritrjena v odprtino kolesa, in to s hrastovimi zagozdami, kar pomeni, da se je pri premikanju vrtela skupaj s kolesoma. Podobna kolesa so poznana s hribovitih predelov Švice in jugozahodne Nemčije.«

Kot dodajajo, kolo preseneča z natančno in izjemno domišljeno izdelavo. Upoštevanje krčenja in raztezanja lesa, način pritrjevanja in spajanja ter drugi detajli kažejo na izjemno spretnega mojstra in poznavalca lesnih vrst. Tehnološka dovršenost in starost to kolo in os uvrščata v sam vrh svetovne kulturne dediščine.

Zakaj je tako dobro ohranjeno?

Zakaj je najstarejše kolo tako dobro ohranjeno? »V mokrih in z vodo prepojenih tleh se zaradi stalnih, ne spreminjajočih se razmer tudi organski materiali lahko ohranijo več tisoč let,« pojasnjujejo. »Predmeti, hiše in drugi deli arhitekture iz lesa nam omogočajo vsaj delno rekonstrukcijo prazgodovinskih vasi, načina bivanja in življenja. Arheologi takšen les imenujejo 'moker' les, saj so njegove lastnosti bistveno spremenjene. Zaradi delovanja bakterij in mikroorganizmov les v mokrih okoljih počasi propada. V suhem okolju bi se predmet skrčil in razpadel.«

Konservatorski posegi na mokrem lesu so izjemno dolgotrajni in dragi ter kljub stalnemu izpopolnjevanju metod in materialov niso preizkušeni v daljšem časovnem obdobju. Poleg tega predmet po opravljenem posegu potrebuje posebne klimatske razmere in stalni nadzor, zato so raziskave v zadnjih letih usmerjene predvsem v možnosti ohranjanja predmetov »in situ« – na kraju samem – ob rednem nadzoru. Kadar so predvsem predmeti večjih dimenzij, na primer ladje, ogroženi zaradi različnih posegov ali klimatskih sprememb, uporabijo metodo preselitve predmeta na drugo lokacijo s podobnimi razmerami in rednim opazovanjem. Proces propadanja se namreč že ob prvem stiku z zrakom bistveno pospeši.

Deli s prijatelji