Najstarejša interniranka stopila 
v 105. leto

Njihova leta so že sama po sebi vredna vsega spoštovanja, a ti podatki ne povedo, v kakšnem psihofizičnem stanju so ti starostniki. V nasprotju z marsikaterim stoletnikom je Fanika Raček namreč še vedno zelo čila, bistrega duha, ima izjemen spomin, je dokaj samostojna, vedoželjna, ozaveščena in redna spremljevalka dogajanja tako doma kot v svetu. Ob tem je nadvse hvaležna zakoncema Majdi in Blažu Jelen, s katerima živijo skupaj že 42 let. Od moževe smrti so kot njena prava družina. Majda je zanjo kot hčerka, Blaž kot zet, njuni hčerki Nataša in Mateja pa vnukinji. In ona jim je kot mama, babica in prababica, saj imata Nataša in Mateja po dva otroka, stare od 4 do 14 let.

Proti slehernemu nasilju

Fanika živi v naselju Hrastje v Latkovi vasi in ima od 10. februarja, ko je praznovala 104. rojstni dan, veliko obiskov. Obiskali so jo predstavniki Društva upokojencev Prebold, KO ZB za vrednote NOB Prebold, KO RK Prebold, sosedje, znanci itd., dan pred mano tudi delegacija ZZB za vrednote NOB Slovenije iz Ljubljane z Janezom Deželakom (ukradenim otrokom), ki je k njej prišel z nekdanjo interniranko v Auschwitzu, Fanikino prijateljico Sonjo Vrščaj, s katero sta bili skupaj v taborišču.

Srečanje taboriščnikov je bilo tudi konec januarja v Ljubljani, na svetovni dan spomina na žrtve holokavsta. Fanika se ga ni udeležila, saj težje hodi in slabo sliši pa tudi zebe jo rado, kot pravi. Je pa zato poslala pismo, v katerem je med drugim zapisala: »Želim si, da bi mladi rodovi ljubili svojo domovino, spoštovali in cenili pridobljene pridobitve NOB, predvsem pa se borili proti vsakemu nasilju, še posebno takšnemu, kot ga je izvajal nemški fašizem.«

Številka 16.367

Fanika Raček je bila rojena v proletarski družini Vipotnik v Zabukovici. Bila je ena od petih otrok očeta Franca in mame Helene. V letih pred vojno je bila vsa družina z bratom Albinom na čelu in sestro Marijo vpeta v revolucionarno delavsko gibanje in si tako prislužila črno piko pri takratnih oblastnikih, ki so bili večinoma v službi okupatorja. Družina je bila obsojena na internacijo. Tudi Fanika, ki se je poročila s Pongracem Račkom, delavskim zaupnikom zabukovških rudarjev. Bili so revolucionarji, skojevci, komunisti, ki so že pred okupacijo opozarjali, kakšna nevarnost grozi slovenskemu narodu, in bili skupaj s somišljeniki trdno odločeni braniti domovino.

»Danes mnogi ne razumejo tistega časa, toda če bi živeli v razmerah, v kakšnih smo mi, bi najbrž ravnali enako. Življenje, ki ti ne daje prave perspektive, in ob tem še Hitlerjev imperializem, ki je hotel skupaj s pomagači podjarmiti tudi naš narod, je v tistem času kar klicalo po vstaji in borbi za svobodo. Temu klicu sem se skupaj z možem odzvala tudi jaz, saj sem bila kot skojevka in od leta 1940 članica KP, v katero me je sprejel Slavko Šlander, že nekaj let vpeta v revolucionarni čas,« pripoveduje Fanika.

Med vojno se je najprej znašla v celjskem Starem piskru, izpustili so jo, nato je bila v ilegali, avgusta 1942 je bila aretirana in skupaj s starši odpeljana v koncentracijsko taborišče. Pristala je v Auschwitzu in postala taboriščnica s številko 16.367, oče in mama pa sta bila odpeljana v taborišče na Bavarsko. Od 333 žensk, kolikor jih je bilo skupaj z njo v transportu za taborišče Auschwitz, jih je preživelo le 65. Čeprav je bila bolj šibkega zdravja, je pogumno in z neverjetno trdno voljo premagovala strahote taborišča. Prebolela je tifus, dobila je gnojno vnetje in verjetno ne bi preživela, če je ne bi rešil poljski zdravnik, tudi taboriščnik; gnojne bule ji je prerezal kar z navadnimi škarjami. Težaško delo od jutra do noči in slaba hrana, vse to je zrahljalo njeno telo, in če bi takrat zapadla v malodušje, ne bi preživela.

Aktivistka in dobrodelnica

»Hotela sem živeti, hotela dočakati slast svobode in ideale življenja, ki sem jih nosila v srcu. Uspelo mi je morda tudi zaradi tega, ker sem bila pozneje premeščena v drugo taborišče, kjer sem delala kot šivilja v delavnici. Še danes ne morem verjeti, da sem prenesla vse to gorje Auschwitza in dočakala svobodo. Tako kot so jo dočakali tudi moji starši in sestra Marija. Sreča je spremljala tudi moža, brata Albina in sestro Anico, ki so vsa štiri leta preživeli v partizanih,« je še dejala in se zazrla skozi okno, kot da ji je spomin odplaval v njeno rojstno Zabukovico.

Njeno življenje je bilo po vojni prepredeno s številnimi aktivnostmi na različnih področjih društvenega in družbenopolitičnega življenja. Leta 1964 sta si z možem zgradila hišo v Hrastju v Latkovi vasi. Oba sta bila družbeno angažirana, Fanika tudi kot prostovoljka pri Rdečem križu, kjer je aktivno delovala vse do svojega 95. leta. Do takrat in še čez pa je bila vpeta tudi v delo KO ZB za vrednote NOB Prebold. Zdaj uživa v svojem okolju, vsak dan z dopoldansko kavico in skupaj z Majdo in Blažem in njej zelo dragimi vnuki in pravnuki, ki jo redno obiskujejo. Vsi skupaj so se nazadnje poveselili tudi ob njenem 104. jubileju, ki so ga poleg druženja in praznovanja v domači hiši zaokrožili še v enem od lokalnih gostišč. Dodajmo še, da je Fanika za svoje delo prejela številna priznanja, med drugimi red zaslug za narod s srebrno zvezdo, Leninovo značko, red bratstva in enotnosti s srebrnim vencem in mnoga druga odlikovanja.