JESENICE –»Recept? Skromnost. Skromno življenje, skromna hrana. Pa kontrole pri zdravniku in upoštevanje tega, kar ti reče,« odgovori na klasično novinarsko vprašanje Kristina Tarman. Klasično zato, ker nam vedno skoči iz ust, ko nas pot zanese do koga, ki je star sto in več let. In Kristina Tarman jih je čez sto ravno včeraj naštela že sedem, kar pomeni, da je najstarejša Gorenjka, hkrati je tudi med desetimi najstarejšimi Slovenci. Še vedno živi doma na jeseniški Podmežakli, in to skupaj z 81-letnim sinom Otonom, ki skrbi zanjo, ji kuha, pomaga in tudi skrbno vodi gospodinjstvo.
Tudi v bazen še gre
Kristina Tarman je bila včeraj, ko je že od jutra začela prejemati čestitke, čila, nasmejana in urejena. »Trenutno me malo boli hrbet, sicer pa je v redu,« je opisala, medtem ko je njen sin Oton dodal: »Od lani ima težave s hojo, zato uporablja hojico. Zdaj, ko je tako vreme, ne gre več ven. Je pa poleti hodila okoli hiše in sedela na klopci tu zraven.«
A ne samo to – ker gospe častitljive starosti prija morski zrak, je tudi letos obiskala ljubo ji Izolo. V vodo pa ni šla, kajne? »Kako da ne. Z vozičkom smo jo zapeljali do bazena, nato pa je šla noter,« je pojasnil Oton in dodal, da mama še vedno bere. »Občinske novice jo zanimajo, pa Delo, ki ga zaradi televizijskega sporeda kupim ob petkih, tudi prebere. Gleda televizijo, predvsem slovenske oddaje. Za branje potrebuje očala, medtem ko televizijo gleda brez njih,« naniza Oton še nekaj podrobnosti iz življenja najstarejše Gorenjke. Ko ga vprašamo, kakšne jedi kuha mami, pravi, da prisega na preprosto, bolj dietno hrano in da je od mesa v njegovem loncu največkrat belo, ki ga pripravi na različne načine.
Včeraj sta Kristini Tarman, ki se je na Gorenjsko primožila z Dolenjskega, poleg sina Otona, kajpak, za rojstni dan že dopoldne čestitala še najmlajši sin Bojan in hčerka Breda. Še en sin, Viktor, je v domu upokojencev, Drago pa je že pokojni.
Poleg družine so v skromno hiško prišli čestitat še jeseniški župan Tomaž Tom Mencinger in, kot vsako leto, predstavniki Društva upokojencev Jesenice, ki so Kristini Tarman že pred sedmimi leti, ko je praznovala okrogel jubilej z dvema ničlama, podelili častno članstvo v društvu.
Presenečenje iz Kanade
No, Breda je prav za mamin rojstni dan skupaj s hčerko Diano in njenim sinom Christianom na Gorenjsko te dni pripotovala iz Kanade. Pa mami niso nič povedali, da za rojstni dan pride tudi Breda. Ko je stopila pred njo, jo je mama pomerila od nog do glave in nato pogledala spet v obraz, rekoč, da ne more verjeti svojim očem. »Mlada že sem šla v tujino. V predmestju Toronta zdaj živim že skoraj štirideset let,« je v popolni slovenščini, brez kančka naglasa, povedala Breda.
»Mama je zelo skrbela za nas, pet otrok, med nami je bilo devetnajst let razlike. Vedno je poskrbela, da smo imeli nalogo in da smo bili pridni. Ona je bila doma in je vodila gospodinjstvo, oče pa je hodil v službo. Zelo dobro je kuhala, za božič smo imeli vedno potico in pečenko,« še nekaj utrinkov iz mladosti, ki jo je preživela na Jesenicah, iz spomina izlušči hči najstarejše Gorenjke, ki doda, da so takrat, po vojni, živeli skromno: »Meso je bilo na mizi kvečjemu enkrat na teden. Dostikrat smo jedli krompir, polento in kar je še bilo takega. Mama je kuhala preproste domače jedi. Spomnim se, da smo imeli pri hiši kozo, ki nam je dajala mleko.« Nato Breda, ki že desetletja živi v Kanadi, malo postane in doda: »Naša mama je odlična. Number one, kot bi rekli v Kanadi.«
A Kristina Tarman ni samo mama, temveč je tudi babica, prababica in celo praprababica. Da bi bila številka naslednikov pravilna, si je Oton na listič, ki ga je včeraj hranil v žepu, da bi vsem radovednim povedal pravilno, zapisal takole: »Štirje sinovi, ena hčerka. Pet vnukov in tri vnukinje. Štirje pravnuki in štiri pravnukinje. In še dve prapravnukinji.«