V prvenstvu severnoameriške košarkarske lige NBA, kjer blestita tudi naša Beno Udrih in Goran Dragić, imajo do medijev prijazno pravilo, da morajo klubi najpozneje 10 minut po vsaki tekmi novinarjem in snemalcem na stežaj odpreti vrata v garderobo. Trenerji in menedžerji so dolžni poskrbeti, da igralci ne zapustijo slačilnic pri zadnjih vratih in da so na voljo sedmi sili.
To pomeni, da morajo tudi največji zvezdniki, ki so obenem seveda nesramno bogati milijonarji, še prešvicani in morda slabe volje zaradi slabe igre ali poraza, potrpežljivo odgovarjati na vprašanja tečnih novinarjev in pozirati pred kamerami. Četudi napol goli, v gatah ali ogrnjeni z brisačko. Američani pač vedo, da šovbiznisa ni brez medijev, zato na oni strani velike luže novinarji niso nujno zlo, marveč zlati raznašalci.
Slovenija seveda ni 51. ameriška zvezna država. Mi smo bolj sramežljivi, ampak se zdravimo. Tako so tudi naši klubi uvedli minute za medije po tekmah, resda šele potem, ko je tako zaukazalo vodstvo Evrolige, na primer.
Pomembnosti novinarjev se zelo dobro zavedajo tudi politiki. Celo naši. Novinarje radi vidijo, najraje seveda tedaj, ko slavijo volilne zmage ali režejo otvoritvene trakove. Februarja 2013 so novinarje povabili na sejo državnega zbora. In tam, v hramu slovenske demokracije, je fotograf Jani Božič ujel Alenko Bratušek in njen telefon (je bil pameten ali bolj neumen?), ko sta dobila mesidž s čestitkami za izvolitev, še preden je bila izvoljena. Po objavi fotografije s čestitko je premierka tožila akreditiranega paparaca, češ da je vdrl v njeno zasebnost itd. Najprej ga povabijo, naj jih pofotka, nato pa ga štrafajo, ker ni delal po njihovem okusu. Ker ni slikal njene poze, ampak njeno mobilno malenkost. Halo?!
No, Božiča so v torek tudi res obsodili – na pet mesecev aresta s preizkusno dobo dveh let. Glede na to, da živi in dela v Londonu, najbrž ni bojazni, da bi v tem času narobe šklocnil še kako slovensko sveto kravo. Mick Jagger, Helen Mirren ali Daniel Craig pa menda tudi ne bodo težili.
