Začetki čebelarstva Jožefa Kokla segajo v njegovo zgodnje otroštvo, v leto 1956, ko mu je stric Jože Murs podaril prvi roj. Z leti se je njegova ljubezen do čebel le še povečevala, razumljivo, saj njegov rod izvira iz vasi Krapje pri Ljutomeru, kjer so se srečevali čebelarski zanesenjaki, kot so Lakmayer, Dajnko, Rudolf in drugi, ter razpravljali o tem, kako bi izboljšali čebelarstvo.
»Tudi danes posvečamo veliko pozornosti napredku in sodobnim smernicam. Že pred mnogo leti smo spoznali, da stacionarno čebelarstvo ni dovolj racionalno, zato smo prešli na prevozno. Najprej smo si uredili en samostoječi zabojnik z 72 čebeljimi panji, zdaj imamo dva,« poudari 66-letni Kokl, naj čebelar Gorenjske za leto 2013.
Življenjska pot ga je iz Prlekije pripeljala na Gorenjsko, kjer se je leta 1974 včlanil v čebelarsko družino Preddvor in Čebelarsko zvezo Slovenije. Od 1987. je predsednik Čebelarskega društva Frana Lakmayerja Preddvor, poleg tega je tudi terenski svetovalec za območje občin Cerklje, Jezersko, Naklo, Kranj, Šenčur in Preddvor.
Čebelarski turizem
Domačija Kokl stoji v Spodnjih Potočah pri Preddvoru. Na bližnjem travniku so ob cesti uredili učni čebelnjak z 59 panji kranjske čebele. Narejen je kot čebelnjak odprtih vrat, tako da si ga lahko ogleda vsakdo, ki ga zanima ta dejavnost.
Na ogled so staro čebelarsko orodje, panji, točila, koši, čeber za med in trietažni panj iz sirke in lesa, star okoli 200 let. Veliko pozornosti obiskovalcev pritegnejo tudi koš, v katerem je bila čebelja družina, gorenjski panj kranjič, ki je star več kot 150 let, ter staro leseno točilo z Jezerskega, ki so ga uporabljali pred več kot 100 leti.
Koklovi se s čebelarskim turizmom ukvarjajo od leta 2000. Komisija jim je po ogledu podelila certifikat odličnosti s tremi čebelicami. Pri delu s čebelami, še zlasti pa pri točenju in prevozih, Jožefu pomagata žena Branka in sin Tomaž.
Čebelnjak si je ogledalo že mnogo obiskovalcev iz Slovenije in tujine, tudi predsednik svetovne čebelarske zveze Apimondia Gilles Ratia in njen podpredsednik Lucas Martinez.
Zlato in srebro
Pri Koklovih dobite kostanjev, cvetlični, smrekov, akacijev, gozdni in hojev med ter med rdeče pese, ki spada v najvišji kakovostni razred, pa tudi propolis in cvetni prah. Prav tako izdelujejo medeno žganje.
Jožef Kokl je za svoje delo prejel številna priznanja, poleg zadnjega, naziva naj čebelar Gorenjske, še plaketo Frana Lakmayerja in priznanja Antona Janše prve, druge in tretje stopnje. Na svetovnem ocenjevanju 2010. je bil njegov akacijev med zlati šampion, smrekov med je prejel srebrno medaljo, lipov pa priznanje. Kokl čebelari izključno s kranjsko čebelo.
Minulo leto, pravi naj čebelar, je bilo povprečno, le hoja je dobro medila. »Tudi v Sloveniji so v nekaterih predelih kar dobra pasišča, posebno na gozdnih pašah, samo izkoristiti jih je treba,« pravi Jožef.
Kdo je bil Fran Lakmayer Fran Lakmayer je bil navdušen in napreden čebelar. Že leta 1907 je pri Mohorjevi družbi v Celovcu izdal knjigo Umno čebelarstvo, ki je pomembna za Slovence. Rodil se je 24. julija 1863 v Horinu pri Budjejovicah na Češkem, 20 let je bil župnik v Preddvoru, tu je bil tudi predsednik kmetijske podružnice, ravnatelj hranilnice in posojilnice ter ravnatelj prosvetnega društva. Pri Florjanu Mubiju na Srednji Beli je imel svoj čebelnjak. Bogato življenjsko pot je sklenil 24. decembra 1946 na Vrhniki. Po njem so poimenovali čebelarsko društvo Preddvor, za zaslužne člane pa so izdelali posebne plakete z njegovim likom. |
Čebelarski nomadi »V nekdanji državi smo prevažali svoje čebele tudi na pašo na Hrvaško v Liko, Kvarner, Slavonijo, vse do Vojvodine. Na hrvaških prostranstvih so velika pasišča in tam so bili skoraj vedno zelo dobri donosi medu. Po teh pasiščih nam je čebelarskim prevaževalcem še zmeraj žal, za zdaj še ne moremo tja. Tudi ko je kje v Sloveniji kaj zamedilo, smo se obveščali med seboj. Včasih so bile kar kolone čebelarskih vozil proti pasiščem. Rekli so nam čebelarski nomadi,« se spominja Jožef Kokl. |
