Najprej so jih nosili moški

PORTOROŽ – Dame brez torbic ne morejo. Le one vedo, zakaj mora biti v njih vse mogoče ter da se vselej lahko najde prostor še za kaj. Moški o njih ne vemo veliko, če pa kaj, je to gotovo težavno ugibanje spremljevalke o tem, katero izbrati za kakšen slovesnejši dogodek h kateri obleki ali čevljem. To po navadi spremlja moledovanje, češ da zopet potrebuje novo. No ja, morda se kakšen možakar kdaj sreča z njo tudi ob tisti ženski grožnji: »Te bom s torbico!«

Danes ženskam nemalokrat ni več toliko pomembno, kaj je v torbici oziroma čemu je namenjena, ampak to, kakšna je. So namreč sila pomemben del njihove oprave. Zgodovino tega danes nepogrešljivega modnega dodatka in to, da gre za svet domišljije brez konca, lahko od marca spoznamo v novem portoroškem muzeju torbic. Zamisel o njem se je rodila v piranskem Zavodu za revitalizacijo mediteranske kulture Mediteranum, in če se morda komu zdi ideja zanj še tako za lase privlečena, njegov pobudnik Pirančan Slobodan Simič - Sime pravi: »Portorož je bil na prehodu v 20. stoletje najprej znan kot zdraviliški kraj. Sem so prihajali nabirat moči aristokrati, oficirji, tovarnarji, veletrgovci in drugi dobro preskrbljeni. Medtem ko so gospodje hodili na terapije s solnim blatom, slanico in še čim, so se njihove žene družile na sprehodih, klepetih in raznih prireditvah ter se ob tem trudile, da so se kazale kar se da modno. Mondeni turistični Portorož so tako naredile one, ne pa gospodje, in kraj je bil takrat podobno kot Dunaj ali Benetke središče evropske mode. Njen nujni del so bile seveda tudi damske torbice.«

Podobno kot vrsto drugih stvari, ki so povezane z razvojem turizma pri nas, Simič že kaka tri desetletja zbira tudi damske torbice. Na začetku sicer ni vedel, kaj bo z njimi, a nabralo se jih je več kot 500. Ideji, da bi jim posvetili muzej, so se številni sprva smejali, a so se v Mediteranumu pogumno odločili zanj, tako kot so se za že nekaj let delujoč ter sila zanimiv piranski muzej polžev in školjk ter muzej turizma, ki nastaja v nekdanjih skladiščih soli.

Na sprehodu med torbicami lahko spoznamo, da je to prav neverjetno pester svet tudi z umetniškega in tehnološkega vidika. So pravzaprav umetnine, narejene iz najrazličnejših materialov, od usnja, različnega blaga, bakelita, kovin, plastike in lesa, sodobne tudi iz recikliranih materialov, kot so zavržene zračnice koles.

V muzeju, ki je v pritličju Splošne plovbe, lahko spoznamo, da so bile najprej moška domena, saj so jih že v starem Egiptu nosili za to, da so imeli med drugim pri roki svoj amulet, zdravilna zelišča in podobno. Ženska domena so postale šele dolga stoletja pozneje, najprej kot preprosti mošnjički, ki so jih ob svoji domišljiji in glede na potrebe izdelovale same. Že v srednjem veku so postale statusni simbol in tudi odsev znanja takrat pomembnih ročnih spretnosti žensk, njihove ustvarjalnosti ter domišljije. Komaj v 20. stoletju so se pojavile v velikoserijski proizvodnji in po prvi svetovni vojni je sledil prelom, ko so zanje začeli uporabljati nove materiale in so se tudi z vplivi filma rodile najrazličnejše oblikovalske smernice.

Danes ni znanega svetovnega modnega oblikovalca, ki se ne bi preizkusil s katerim novim dizajnom. Zanje so velik izziv, nekakšen presežek ustvarjalnosti, in tudi pri nas imamo kar nekaj takih priznanih mojstrov. Spomnimo na Toko ali Galant ter njihove modne torbice, za katere so ženske, da so jih imele, varčevale pri gospodinjstvu. Pomemben del v zbirki tako prikazuje razvoj slovenskega torbarstva, saj so pri njegovem nastanku tudi z eksponati udeležene predvsem ženskemu svetu znane legendarne znamke Barlič, Grošelj, Pajk pa tudi novejših izdelovalcev. Tam so torbice Pavlin, ki so oblikovane iz lesa, in ne nazadnje sila privlačne ter domiselne torbice Urške Pirc, ki jih pod blagovno znamko Črna z-račka izdeluje kar iz recikliranih zračnic.

Ne manjka torbic, ki so pripadale znanim, na primer tista, s katero je na svoje baletne predstave v milansko Scalo hodila primabalerina Carla Fracci in torbica znamke Timmy Woods, kakršno je nosila igralka Sarah Jessica Parker v seriji Seks v mestu. Ta del zbirke, v katerem sta tudi torbici nekdanje predsednice slovenske vlade Alenke Bratušek in šefinje slovenskega protokola Ksenije Benedetti, se bo gotovo še povečeval.

Portorož ima vsekakor novo zanimivost, in kot poudarja Lea Šuligoj iz Turističnega združenja Portorož, je v času, ko turisti iščejo doživetja, v katerih lahko sodelujejo, pohvalno tudi to, da bodo v muzeju pripravljali vrsto spremljajočih dogodkov. Med njimi bodo celo delavnice, na katerih si bodo dame torbice lahko naredile same.

Možje, razveselite svojo ženo z obiskom tega za ženske sanjskega sveta. In če se bojite, da bi vas ob tem z vzdihljaji in svojimi željami po novi torbici spravila v neprijeten položaj, jo lahko počakate v katerem od bližnjih bifejev.