Najmlajši vaščan jih ima čez šestdeset

PRELOKA – Pri Miketičevi hiši stoji razpelo, spomin na vse hudo, ki se jim je tam v spodnji Preloki zgodilo; je tudi simbol bridke preteklosti in upanja na čim lepše čase. To je svetišče, kjer se že leta in leta zbirajo in nabirajo najrazličnejše priprošnje. To je Ankino razpelo. Anka je Anina hči. Anka jih šteje 67, njena mati jih bo zdaj zdaj 90. Vse najboljše, Ana Pavlakovič!

Zadnja solza

Življenjski vzponi in padci so ju ponovno združili. Spet živita skupaj. Tik nad Kolpo, na samem robu v Jakovinah, zaselku neštetih An. In Jožetov. Včasih je bilo v tem kraju 27 otrok, danes jih tu živi komaj šest. »Jaz sem najstarejša,« se na široko zasmejala Ana. »Sosed pa je najmlajši!« Pa tudi ta jih ima že čez 60. Nikoli jim ni bilo prizaneseno. Ana ne bo nikoli pozabila, denimo, tiste groze, ki se jim je zgodila 22. oktobra pred natanko sedmimi desetletji, ko so srditi Nemci požgali vso vas, tudi njihovo hišo.

Najstarejša hčerka Marica je bila takrat stara komaj deset mesecev. Pred ognjiščem, ki je šele začenjalo kazati svoje vroče zobe, jo je Ana ravno dojila. Le malo zatem so jim ognjeni zublji pobrali vse, vse, le živino, ki je bila tedaj na paši, ne. »Odtlej ne morem več videti velikega ognja,« je priznala. Takrat je potočila tudi svojo zadnjo solzo v življenju.

Močno drevo

Potočila je ni niti takrat, ko ji je umrla najmlajša hči, Majda ji je bilo ime. »Božič je bil. Dvorišče je bilo popolnoma zasneženo,« se še živo spominja. Anin spomin je nasploh izjemen. Kronističen. Sredi sobe, ki jo krasi čudovit križev pot, je govorila nadvse razločno, slikovito in bistro, videlo se je, da v njej brbota duh tistega časa, ki ga pozna sicer le še malokdo. Ana Pavlakovič, izjemna pripovedovalka, ki ne prodaja pravljic, pa se ni pustila zmesti predenju tistih, ki smo se mastili z njenimi slastnimi piškoti. Nadaljevala je raje tam, kjer je za hip končala. Na zasneženi božič leta 1982. Ko jo je na lepem predramil navček, ki je zazvonil v daljavi. Nekaj je čutila. Zato je stekla k sosedi. »Le kdo je vendar umrl?!« jo je zanimalo. Soseda pa ni nič vedela.

»Franja, kaj pa ti, ali mogoče ti veš, kdo je umrl?« je šla spraševat še drugam.

»Teta, res ne vem! Le to, da je menda umrla ženska, saj je zazvonilo dvakrat ...« Če bi umrl moški, bi zazvonilo trikrat.

Ana je šla domov pisat pismo Majdi. Takrat pa je na dvorišče pridrvela Marica s traktorjem. Ana jo je videla v črnem. »Marica, kdo je umrl?!« jo je takoj vprašala.

»Mama, prosim te, bodi jaka!«

»Pa kaj se je zgodilo?«

»Mama, prosim te, bodi jaka!« jo je Marica še enkrat rotila.

»Je umrlo Majdino dete?« je posumila Ana.

»Mama, lepo te prosim, bodi jaka ...« Tedaj pa Marica ni zmogla več prikrivati svoje žalosti, morala je razkriti: »Tudi Majda.« Ana je samo sklonila glavo in zamižala. V mislih je prisanjala svojo Majdo, ki je za noben denar nisi mogel spraviti v smeh, videla je živahno hčer, ki je hotela vselej vse na hitrico narediti. »Veš, niti pet let ni bila stara, ko je že orala s konji«. Ne, niti potem, ko so jo šli kropit in ko so šli na njen pogreb, Ana ni potočila solze. »Bila sem drvo ...«

Čudež sv. Ane

»Ah, moj mož je bil pijan!« je s kislim nasmeškom jadrno ocenila takratno klavrno stanje svojega moža. Ana pa še zdaleč ni (bila) – drvo. Prav njena trma in neskončna vera sta bili namreč krivi, da je njen mož krenil na precej boljšo pot, se rešil najhujšega, pijače in predvsem žaljenja, ki je Ano teplo veliko bolj kot to, da bi jo Jože kdaj udaril. O tem je nastala prava biblična pripoved, ki jo je zanetil eden od obeh sinov – Jože mlajši! Starejšemu je ime Ive. Nekoč, ko so vsi skupaj obirali jabolka, je očeta zanimalo, kje je Jože. »V Ljubljani,« mu je odvrnila žena.

»Pa kaj, za vraga, počne tam?«

»V šoli je.«

»In za kaj se bo izučil?«

»Za gospoda župnika.« (Znameniti Jože Pavlakovič je sicer tisti župnik, ki je bil idejni oče komune v Starem trgu ob Kolpi. Ta deluje še danes, op. p.)

Takrat je v Jožetu st. zavrelo, tega niti pod razno ni mogel razumeti. Da bi šel njegov sin, dotlej sicer izvrsten mizar, ki je imel že zaposlene, za župnika, ne, s tem se stari partizan ni in ni mogel sprijazniti. Neutrudno je začel preklinjati, piti, ubijati sebe in družino. Ana tega ni več prenesla. Šla je do nekega okulista, še edinega, ki ga je njen mož še poslušal.

»Ali bi ga lahko prepričali, da bi prišel k vam na pregled, veste, hčerka se bo poročila. Da bi se vsaj za nekaj dni streznil ...« si je Ana tako želela. Uspelo ji je, naslednji ponedeljek je bil že pri njem. A tudi zdravniku je Jože zdeklamiral že znano: »Bil sem partizan, zdaj se je šel pa za popa učit! To ne gre!«

»Jože, koliko pa je star vaš sin?« ga je okulist umirjeno povprašal.

»Devetindvajset let.«

»No, pa saj je polnoleten, ne razumem, zakaj se sploh jezite. Le kaj bi si želeli še lepšega: to je pa ja tako lep poklic, kajne?!«

Jože se je končno nasmehnil in le prišel malce k sebi.

»Pavlakovič!« je še gromko dejal zdravnik. »Vaše oko se je nekoliko zakompliciralo, pridite še enkrat na pregled!« Kar je pomenilo, da ga je poslal treznit. V Dolenjske Toplice.

Tam pa so seveda frajerji goljufali in se po terapiji vselej zapodili še v bližnji bife na kozarček ali dva. Nekoč, ko se je Jože v poznih urah spet vračal mimo cerkve sv. Ane, se mu je nenadoma zabliskalo. »Ne morem verjeti, da je cerkev poimenovana ravno po sv. Ani! Tudi moja žena je Ana pa moja mama je prav tako Ana, tudi hčerka, tašča in sestra so Ane, same Ane!«

Neka nevidna sila ga je zvabila naravnost v cerkev. Sedel je na klop in začel jokati. Po obrazu so mu tako močno lile solze, da sploh ni mogel jasno videti. Takrat je kot strela z jasnega pristopila neka deklica: »Očka, le zakaj jokate?«

»Ker sem velik grešnik!« je zahlipal.

Za hip je odšla, je Jože pripovedoval Ani, pobožat in vprašat Marijin kip. Ko se je vrnila, mu je dejala: »Očka, nikar ne jokajte, vaši grehi so odpuščeni.«

»Kako odpuščeni, če pa sploh še nisem bil pri spovedi?«

»Marija je tako rekla,« mu je še dejala in odšla.

Jože od tistega trenutka ni nikoli več zaklel. Bil je celo besen, če je kdo okoli njega preklinjal. Ani je tako za vekomaj odleglo.

»Pa je nehal piti?« je Anka spodbodla mamo.

»Ne, še je pil.«

Okoli razpela pri Miketičevi hiši je bilo te dni spet zasneženo. Ana in Anka se pred njim vselej ustavita. In molita in prosita in upata. Življenje ju je že zdavnaj izučilo, da človek ne sme nikoli obupati!