Najlepše pisanke Novic izbiramo jutri

LJUBLJANA – Pičli štirje dnevi so ostali do velikega četrtka, 13. aprila, ko bomo ob 17. uri v Grajski kapeli sv. Jurija na Ljubljanskem gradu razglasili zmagovalce natečaja za Naj pirhe Slovenskih novic 2017.

V uredništvo smo že prejeli na desetine poslikanih pisank, zato bo imela komisija z etnologom prof. Janezom Bogatajem na čelu letos težko delo. A zgodbe umetnikov, ki krasijo pisanke, so vredne pozornosti, tudi današnja.

Marsikomu v življenju ni bilo dano, da bi razvijal svoj skriti talent. Tudi pri 32-letni Luciji Veber iz Gorč pri Libeličah v otroštvu ni nihče opazil, kako mirno roko ima in kako se ji pod čopičem barve kar same mešajo v privlačno sliko. »Nasprotno. Od otroštva se mi roke tresejo, nikoli niso dognali, zakaj.« Kljub temu je globoko v njej tlela strast do barv in ustvarjanja. Potrudila se je in umirila roko in začela slikati. »Ne vem, zanimala me je kaligrafija, miniature...« Na natečaj za Naj pirhe Slovenskih novic je prinesla umetnino, ki je še nismo videli. »Rada imam slovensko poezijo, in vedno sem se spraševala, zakaj mora obležati zaprašena v knjigah na policah. Zakaj je ne bi dala v prostor, ljudem, da jo otipljejo.« Začela je pisati poezijo na kamne.

Letos je izbrala štiri slovenske pesnice: Nežo Maurer, Milo Kačič, Alenko Rebulo in Svetlano Makarovič, jih prebirala in od vsake izbrala po eno pesem. Povprečno kokošje jajce je veliko okoli štiri centimetre in pol. Najprej ga je prepleskala z akrilnimi lak barvami, nanje naslikala obraz, nato pa na svetlo podlago s filigransko natančnostjo s čopičem zapisala verze izbrane pesnice. Zamudno delo. »Za eno jajce sem porabila od širi do pet ur. Hitreje ne gre.«

Barve nanaša z najmanjšim možnim čopičem, ko nanese eno, mora počakati, da se posuši.

»Barv ne morem mešati, sem si pa pripravila 60 odtenkov raznolikih barv, zaenkrat je dovolj,« smeje se pove Lucija, ki je poudarila, da brez bodočega moža Draga ne bi šlo.

Ko se je odločila, da bo sodelovala na natečaju za Naj pirhe Slovenskih novic 2017, je vstala zgodaj, sedla za mizo in začela delati. Za mali hčerki Polono in Amadejo je poskrbel in ju odpeljal v vrtec Drago. Nazadnje je zbil še leseni okvir, kamor je napela pisanke.

Lucija Veber je imela svojo prvo razstavo v knjižnici na Ravnah na Koroškem, kjer je na ogled postavila poslikane miniaturne ploščice iz hladnega porcelana. Na velikem platnu se še ni zares preizkusila, to še pride. »A moram priznati, da me bolj privlačijo miniature, detajli, pikice, malenkosti, nianse.... to sem jaz.«

Čeprav je po poklicu aranžerka, danes po spletu okoliščin dela v mesariji v trgovini. Sicer pa se pod svojimi umetninami podpisuje Vigrednica: »... kar po koroško pomeni pomlad, se pravi Pomladnica.«

Še je čas, da danes prinesete ali pošljete po hitri pošti v uredništvo svoje poslikane pirhe. Jutri ob 12. uri bomo pod vodstvom dr. Bogataja pregledali vse izdelke in naredili izbor najboljših.