Najlepša je butarica s parkeljčkom

V Budnarjevi muzejski hiši v Zgornjih Palovčah nad Kamnikom so se v nedeljo srečali izdelovalci butaric in drugega zelenja, ki ga na cvetno nedeljo nosimo k blagoslovu.

Kot pravi etnolog Damjan J. Ovsec, na Slovenskem ni kraja, kjer na cvetno nedeljo ne bi nosili k blagoslovu šopov in snopov pomladanskega zelenja v spomin na palmove veje, ko so jih v Jeruzalemu lomili in polagali pred prihajajočim Kristusom na oslu. Turistično društvo Kamn'k je v več kot tristo let stari muzejski domačiji pripravilo prvi festival cvetnonedeljskih butaric, niti dogodka pa sta povezali Sabina Romšak in Alenka Hribar. Romšakova je poskrbela tudi za bogato razstavo, na kateri so razstavili šope in snope zelenja z najrazličnejšimi imeni, ki jih poznamo na vseh koncih Slovenije.

Kravji žegen

Festivala cvetnonedeljskih butaric sta se udeležili tudi sestri dvojčici Marina Mihelič in Slavka Arko, članici sekcije Šedržanke Turističnega društva Sodražica. V njihovih krajih k blagoslovu nosijo kravji žegen ali, kot pravijo preprosto, butare oziroma žegen. »Kravji žegen je nekaj posebnega, zanj pa uporabimo enoletne leskove veje, veje sadnega drevja, oljke, v zeleni snop pa povežemo suhe jabolčne krhlje, suhe slive, veliki koren, listje verha, bršljan, vse skupaj pa okrasimo z jabolkom ali pomarančo,« pove Slavka Arko. »Ko je kravji žegen blagoslovljen, ga razdremo, nato na veliko sredo pred sončnim vzhodom pokadimo s posušenim in zdrobljenim listjem verha in velikega korena. Bršljanovo vejo odnesemo na skedenj ali damo živini, slive in krhlje pojemo, prav tako pomarančo, olupke pa vržemo na ogenj. Kar je od butare ostalo, posušimo in ob hudih urah zakurimo v štedilniku. Leskove šibe hranimo vse do kresa, torej do 23. junija, ko jih odnesemo na njivo.«

Ivanka Romšak iz Šmarce pri Kamniku pravi, da se je že v otroštvu naučila izdelave butaric, ki so značilne za ta kamniški konec. »Največ uporabljam pobarvane oblance v beli, rdeči in modri barvi, butaro pa okrasim še z zelenjem, na primer bršljanom, cipreso ali pušpanom,« je povedala.

Značilne ljubljanske butarice – teh je na ljubljanski tržnici v tednu pred cvetno nedeljo največ – so doma v krajih na vzhodu Ljubljane. Iz Sadinje vasi pri Sostrem sta v Budnarjevo domačijo v Zgornje Palovče prišla Erna in Stanko Birk. »Veliko nas je, ki v dneh pred cvetno nedeljo izdelujemo ljubljanske butarice iz oblancev,« pove Stanko. »Butarice delam že od otroštva, sicer pa jih delajo skoraj vsi sorodniki. Spominjam se, ko sem jih kot dijak prodajal na glavni ljubljanski tržnici. Vsako leto je bilo kar težko dobiti primeren prostor za prodajo.« Birk še razloži, kako nastanejo oblanci, ki so iz smrekovega lesa. Butarice zakoncev Birk so pisane, saj poleg naravnih oblancev pri izdelavi uporabijo še pobarvane, na vrhu pa jih okrasijo z zelenjem, na primer z vejicami ciprese in pušpana. Erni in Stanku je zelo pri srcu rastlina, ki jo imenujeta parkeljček, nekateri ji pravijo tudi zaspanec ali dremavček. »Včasih smo to rastlino nabirali v brniških gozdovih, najdemo pa jo tudi v domači okolici, toda tereni, kjer raste, so stroga tajnost, tako redka je postala,« pravi Stanko Birk in dodaja, da je butarica s parkeljčkom najlepša.

Sedem leskovih vej

Tudi v Zgornjih in Spodnjih Palovčah poznajo butarice in cvetnonedeljske žegne ali snope. Pri Balot pravijo domačiji, kjer živi Avgust Smešnjavec z družino. Je pravi mojster povezovanja zelenja, ki ga je v dneh pred srečanjem izdelovalcev butaric nabral v palovških gozdovih. »Pri nas delamo v glavnem snope, velike in manjše,« pripoveduje gospod Gustl. »To je butara, izdelana iz bršljana in drugega zelenja, na vrhu pa je brinje. Za obod butare potrebujem sedem leskovih vej in okrog njih polagam liste, ki jih močno povijam z vrvico. Na enakomernih višinah dodam še bršljanove liste s črnimi kroglicami. To ponavljam in vedno zaključim s povitjem. Včasih tako butaro okrasim še z jabolkom ali pomarančo.«

Bernarda Kvas, pravijo ji tudi Gmajnarjeva, je povedala, da jo je izdelovanja butaric naučila Hribarjeva mama. »Še pred leti mi je material za izdelavo pripravil pokojni mož,« se spominja. »Naši mladi sodelujejo, zato mislim, da jih bom še naprej izdelovala. Butarice ponudim po okoliških vaseh in na Rovah. Dela je veliko, z zaslužkom pa je ravno obratno.«

Fanika Sovinšek, po domače Hribarjeva, pa pravi, da že več kot petdeset let iz oblancev dela cvetnonedeljske butarice. »Nekdo je k hiši prinesel tako butarico; mama jo je razdrla in ugotovili smo, kako se dela,« pove. »Zdaj mi sin pripravi oblance, ki jih pobarvam in osušim, potem pa naberem leskovih vej in zelenje. V gozdu, na robu travnikov in ob domači hiši najdem vse, kar je zimzeleno. Najlepši je pušpan, lepi so tudi bršljanovi listi. V sredino dam sedem leskovih vej, ki so osnova za butarico. Vsaka šiba nekaj pomeni.«