GORNJI GRAD – »Joj, če ne bi on zadel, bi pa jaz!« se je iz srca nasmehnil Henrik Strnad iz Gornjega Grada, sosed Franca Raka. O čem je govoril strojni tehnik, ki je dolga leta delal v Litostroju, vmes ga je doletela nesreča pri delu, zdaj pa je brez dela, zato svoji naslednici še raje kaj dobrega skuha, da ta ni lačna, ko pride utrujena iz šole?
Govoril je o sreči, ki se ti takole izmakne – le za malo. Srečala sta se v trgovini in se znašla pred tiskovinami. Spogledala sta se in se brez besed zaletela proti Slovenskim novicam. S kupa je svoj izvod prvi potegnil starejši Franc. Ne vemo, ali mu je Henrik to dopustil iz čiste vljudnosti. Ne, ne vemo, saj vsega nam tudi ni treba vedeti, kajne?
Vemo le, da je Henrik v tistem delčku (vljudnostne) sekunde Francu podaril petstotaka! Franca Raka, ki je bil sprva kakšnih deset let rudar, odtlej pa še enkrat toliko delavec na velenjski komunali, ki za Saubermacher pobira smeti po Savinjski dolini, je doletela Terna. Da, z veliko začetnico! Prav to srečno naključje, ki lahko tudi vas, draga bralka, dragi bralec, doleti ob pomoči Slovenskih novic, je tako presenetilo okoli 60 let starega Franca.
Novice tako ali tako kupuje vsak dan, zato je bilo najbrž le še vprašanje časa, kdaj ga bo ošvrknil Ternin žarek. Žarek sreče.
Kam bo namenil denar od Terne?
Denarna nagrada v vrednosti 500 evrov je šla zanesljivo v prave roke, o tem ni dvoma. Brez svojcev je Franc prepuščen le še takšnim utrinkom, prepuščen pa je tudi dobrim ljudem in še boljšim sosedom. Takšen je tudi Henrik, ki je, ker Franc nima svojega telefona, brez vsakršnega oklevanja poklical na klicni center Slovenskih novic in zaupal srečno novico.
»Nič ne skrbite, petsto evrov bo Franc že pametno porabil!« je izstrelil. »Če ne za kaj drugega – za preživetje!«
Srečno, Franc, in srečno, Henrik!
