Najboljši krop z nekaj makaroni

Nekoč smo se Slovenci udeleževali jadralne regate Rimini–Krf–Rimini. To je okoli tisoč milj nenehne vožnje, ponoči in podnevi, v vsakem vremenu. Te dirke ni več, Italijani so jo nehali prirejati tudi zaradi krize, a tudi bolelo je iz leta v leto bolj. Na njej so začeli zmagovati naši, slovenski fantje in barke. Še posebno uspešna je bila zdaj že legendarna Gaia Legend s krmarjema in taktikoma Mitjem Kosmino in Dušanom Puhom, pozneje pa je dajal Italijanom po repu oziroma krmi tudi Mobitelov Veliki viharnik. Tista stara, dobra jadrnica, ki je danes praktično ni več. In Mobitela tudi ne.

Tistih tisoč milj morja med Riminijem in Krfom in nazaj je pred začetkom poletja, ko vreme še ni ustaljeno, lahko izlet ob odlični jedači in pijači ali pa bruhanje kisline iz že popolnoma praznega želodca, ko te v Otrantskih vratih čez premec zalivajo valovi orkanskega juga. Barkam je vseeno, visokotehnološki jadralni stroji v velikosti Gaie in po robustnosti še posebno Viharnika zdržijo vsako morje, tudi pot okoli sveta. Šibki člen v tej navezi je posadka, moštvo, njegova vzdržljivost v špartanskih in oteženih razmerah.

Morje ima od kopenskega in zračnega načina potovanja še eno dodatno nevšečnost. Na njem ti je lahko tudi prav po mornarsko slabo. Ko se v temini nagrmadenih oblakov vse ziblje, zaliva, ko orkanski veter rjove skozi pripone, ko ne slišiš, kaj kriči človek, ki je le dober meter od tebe, se prihuli še tako imenovana morska bolezen.

Ko pot načrtuješ v varnem in na kopno pribitem bifeju, je seveda vse izi. Na barki pa ne. Tako se nam je nekoč za kuharja priglasil naš italijanski jadralski prijatelj Lino, ki mu nismo mogli reči ne, saj je bil odličen fant, poleg tega pa je bil tudi lastnik precejšnjega kosa jadrnice. Zaloge hrane so bile ogromne, Dušan Puh bi jo polovico zmetal v morje, ker so dobrote povečevale težo jadrnice, vendar smo ga prepričali s tekočim argumentom. Naj gre čez krov tudi pijača in to ne voda. Spet je bila vzpostavljena idila.

Z Dušanom so vedno težave s težo, težavnostjo. Ko smo nekoč drugič na tej razburljivi regati spet jadrali lovorjevim vencem nasproti, nam je pred obratom pri Krfu pri jamboru odlomilo bum. Celo tistim uporabnikom čarterjev, ki drgnejo na motor in nikoli ne jadrajo, saj vedno piha premalo ali preveč, je jasno, da je to jebena okvara. Dušan je izustil enega tistih stavkov, ki mu gredo najtežje skozi zobe. »Le kaj bi dal, če bi imeli kaj orodja!« In smo ga imeli. Pred njim smo ga skrili med povoje, flajštre in podobno zdravstveno ropotijo. Tam nikoli nihče ne brska, medicinski špirit je neužiten. Poleg tega baterijski vrtalnik ni podoben steklenici viskija. Bum smo v pol ure strokovno, mornar Čutura je odličen mojster, pritrdili nazaj in čez dva dni v Riminiju prvi prevozili ciljno črto.

Največja želja pogreb za reveže

Zdaj pa nazaj k morski bolezni, ki je ne poštima nobeno orodje. Nekako se ni vedelo, da je naš samooklicani in nepreizkušeni kogo Lino zelo podvržen tej mornarski tegobi. Slabost ga je na tej zanj nesrečni plovbi spodsekala že, ko so bili valovi metrski, od takrat naprej, z valovanjem je šlo seveda samo navzgor, je nekje v pobruhanem kotu javkal, da bo umrl. Ko nas je v provo opičil kakšen trimetrski ali več, si je želel edino pogreb. Tistega za reveže. Če smo ga prav razumeli in slučajno slišali. Nismo.

Človek res ni bil za nobeno rabo več, a ne edini, vsak svoje vedro so objemali še ali trije ali štirje. Ne da bi delali cirkus. Z morsko boleznijo je namreč tako, da jo imaš ali pa nimaš. Kozlaš in si mrtev ali ne kozlaš in si živ. Tablete in flajštri sicer pomagajo, a glavna zadeva je ustroj vašega centra za ravnotežje. To pa je genetika, torej usoda.

Na tisti regati tja dol proti Odisejevi Itaki smo torej ostali brez kuharja. Dan ali dva smo bili tega celo veseli, žena največjega lastnika barke nam je, neverjetno prijazna gospa, namreč nacvrla orjaških in rahlih dunajskih zrezkov za kakšen teden dni. In to tudi zato, ker je s kakor kuharjem Linom na bolj udobnih barkah med dalmatinskimi otoki pogosto jadrala že med družinskimi dopusti, dobro je vedela, kaj vse ga obrne na hrbet ali trebuh. Ko je zvedela, da je Lino naša kuharska usoda, je za vsak primer nacvrla velik lonec tistih sijajnih zrezkov. A spet je bil na potezi hudič, barka je hladilnike pustila na kopnem, pri težjih predmetih ima Dušan prav, tretji dan smo zalogo dunajskega cvrtja vrgli ribam, jugo z dežjem pa je postajal vse močnejši.

Vendar brez panike. Hrane je na barkah vedno obilo, sitost posadke je krmarjev najboljši pomočnik, odpirali smo pločevinke, grizljali prepečence, moja straža je s šefom Zvonkom na čelu, ki ga žal ni več med nami, z ducatijem se je z 200 na uro odpeljal v motoristična nebesa, ponoči celo ukradla in pojedla čisto ta pravi, najbolj pristni istrski pršut, ki ga je imel šef vseh šefov Janko skritega za praznovanje morebitne zmage. Ko ga je, res smo zmagali, hotel dati na mizo, a ga ni bilo, je nekdo rekel, da ga je zanesljivo požrl kuhar Lino in da mu je bilo od tega še posebno slabo. Janko ni verjel, a se je delal, da verjame. A to je bilo pozneje.

Še prej se je zgodilo, da nam ni bilo treba umreti od gladu ali nagnusnih konzerv. Kopenski človek sploh ne ve, kaj na divjem morju, ko se sploh ne da stati za precej ubornim štedilnikom, kaj šele kaj skuhati, pomeni topel obrok. Čeprav samo krop z nekaj makaroni. Naš rešitelj je bil Ivan, mornar z nadnaravnim talentom za improvizacijo. Zaradi takih je Jugoslavija trajala pol stoletja, v Nemčiji bi propadla v pol leta. Ni čudno, da je bil Ivanov stric po mami partizanski general. Tisti, ki je potem v službi JLA na manevrih leta 1972 kot poveljnik modrih, igral je sovražnika, sesul koncept pravljičarskega splošnega ljudskega odpora. In, čeprav Slovenec, nemogoče je mogoče, postal načelnik generalštaba. A nazaj na morje. Od brbljanja k dejanjem.

Trije smo v tistih valovih juga pokonci držali novega kuharja in generalovega nečaka, dva pa njegov velikanski lonec. Iz manjšega ali srednjega piskra bi jadrnica na valovih vse polila, pljusknila pod smrdljive podnice. Operacija topla hrana po treh dneh ničesar ali samo pločevink je uspela. Pašta je bila najboljša v našem življenju. Uradni kuhar Lino je sicer čivkal, kakšno bi skuhal šele on, če bi bil živ. Čiv čiv, še sem živ. Pa mu je Dušan rekel, da mrliči ne kuhajo.

Tiste regate ne pomnim toliko zaradi naše zmage, ki je zavila v črno vzhodno obalo jadralske Italije. Skoraj ves spomin je namreč zapolnila Ivanova pašta. Od nje me še danes prevzame sita spokojnost, tako se najbrž počuti dojenček, sit mleka, se ne spomnim. A tudi mornarjeva ljubezen gre skozi želodec.