Stine Vardjan niti približno ne kaže toliko let, kot jih dejansko ima, kakšni dve desetletji manj bi mu jih človek dal. Je živa enciklopedija, sijajen sogovornik in prava terna, če se kot novinar kronist pogovarjate z njim. V skoraj osmih desetletjih življenja je bil v pionirskih časih našega filma najprej organizator, potem producent, pozneje pa to tudi na televiziji. Zdaj je kot vrag živahen upokojenec, ki ga zanima in počne milijon stvari.
Obrti se je učil pri slovenskem filmu, na slovenski nacionalni televiziji pa je prehodil pot od razvedrilnih, informativnih do športnih programov. Pod streho RTV zdaj delujejo njegovi trije otroci: Vanja (letnik 1964) kot dopisnik iz Hrvaške, Miha (1966.), akademsko izobraženi klarinetist, v vlogi glasbenega oblikovalca, mnogo mlajša sestra, komunikologinja Julija, pa kot novinarka v kulturnem uredništvu. Televizijski klan Vardjanovih, za katerega Stine pravi, da ni nikdar nikomur nič rekel v zvezi z zaposlitvijo svojih otrok, da pa so najbrž res, ko so se na Kolodvorski odločali o njihovi zaposlitvi, dobili kakšno plus točko, ker so njegovi. Jabolko ne pade daleč od drevesa, pravi imenitni slovenski rek, in to zagotovo velja za Stinetove potomce.
Konec 50. let prejšnjega stoletja je mladi Stine vstopil v čarobni svet filmske umetnosti. To je bila zlata doba slovenskega filma, na čelu katerega je bil Branimir Tuma, legendarni in vizionarski direktor Triglav filma. Spoznal je karizmatične režiserje Františka Čapa (k nam ga je iz Češke pripeljal prav Tuma), Franceta Štiglica in Matjaža Klopčiča ter se ob njih, zlasti Čapu, med snemanjem filmov učil čarovnij organizacije in producentstva. Spominja se tudi scenaristov, najboljša sta bila France Kosmač in Andrej Hieng. Prav po Kosmačevi noveli Pesem in pevci, kar je bil tudi delovni naslov filma, je leta 1961 nastal eden najboljših slovenskih filmov Tistega lepega dne.
Mimogrede: Hiengova hči je gledališka režiserka in direktorica ter umetniška vodja Mestnega gledališča ljubljanskega Barbara Hieng Samobor (njen mož je igralski prvak in ravnatelj ljubljanske Drame Igor Samobor). Če je hči Andreja Hienga zelo znana Barbara, pa je skoraj neznan Kosmačev sin, pravnik Janko. Hja, je pa zato v javnosti bolj prisotna njegova žena, vplivna bančnica, nekdanja direktorica, zdaj v pokoju, a še vedno predsednica upravnega odbora banke SKB, Cvetka Selšek.
Najlepši Vardjanovi spomini so povezani s filmi Balada o trobenti in oblaku in Tistega lepega dne režiserja Štiglica, Naš avto in Srečala se bova zvečer Čapa in tujimi koprodukcijskimi filmi, ki so iz Slovenije ustvarili pravi mali Hollywood. Stine za Štiglica pravi, da je znal delati z otroki, za pozneje zavrženega in pozabljenega Čapa pa, da je bil daleč najboljši obrtnik, ki je Slovence marsikaj naučil o filmu. A hvaležni mu nismo bili prav nič, niti potem, ko je ustvaril kultno Vesno. Le kdo bi tedaj v Sloveniji prenesel človeka, ki mu je v življenju uspelo, zlasti če je bil Čeh? Le kdo bi prenesel Čeha, ki je k nam prišel kot zvezda? Ko je padel Tuma, je padel tudi Čap, od 1962., ko je posnel neuspešni Naš avto, do smrti 1972. ni posnel nobenega filma več. Na srečen konec ni mogel upati. Srečni konci so bili le v njegovih filmih. Zanimivo, a zelo značilno za Slovence, da smo se Frante, kot so ga klicali, znova spomnili šele pred dvema letoma ob stoletnici njegovega rojstva in šestdesetletnici Vesne. Da je imel fante raje kot dekleta, pa si še danes – spet značilno za Slovence – ne drzne nihče javno reči.
Sredi šestdesetih je šlo vse s Triglav filmom k vragu, zato se je Vardjan skupaj s prijateljem in režiserjem Francijem Križajem z veseljem odzval povabilu televizije. V času producentstva je na začetku sedemdesetih prevzel produkcijo nadaljevanke Bratovščina Sinjega galeba po mladinski pustolovski povesti Toneta Seliškarja in znova delal s Štiglicem.
A Stineta, nekoč je bil v rodnem Krškem rokometaš, je poklicno vleklo tudi v šport, dokončno pa ga je v športno redakcijo televizije odvlekel Beno Hvala. O njem pravi, da nikdar ni in ne bo spoznal človeka, ki bi imel več idej, nekaterih popolnoma norih, kot Beno. Eden izmed Vardjanovih delovnih vrhuncev je bilo vodenje številne slovenske televizijske ekipe na olimpijskih igrah v Sarajevu 1984., a v najlepšem spominu mu je vendarle ostal Tomaž Terček, televizijski voditelj in novinar, profesionalec, ki mu ni para.
Konec osemdesetih je Vardjan po dvajsetih letih odšel s televizije med podjetnike. Prodajal je papir, se ukvarjal s papirno galanterijo, imel firmo, nekdanji predsednik Albanije Sali Berisha pa mu še vedno ni plačal plakatov izpred 20 let. In mu jih najbrž tudi nikdar ne bo, za kar pa se Stine prav nič ne sekira
Anekdota s Stevom Žigonom v Beogradu
Med drugim je šel Stine Vardjan v času Juge, kajpak, nekoč tudi v Beograd, kamor je v podpis o sodelovanju v teve seriji odnesel pogodbo igralcu Stevu Žigonu, ta je že deset let pokopan v srbski prestolnici. Takrat Žigon, čigar slovenski starši, oče krojač Štefan in mati Marija, so bili doma iz Volčjega Gradu pri Komnu na Krasu, še naj ne bi bil zagrizeni sovražnik svoje pr(a)ve domovine. Ko je Stine pozvonil na vrata Žigonove hiše v Beogradu, mu je prišla odpret gospodinja. Razložil ji je, da prihaja iz Ljubljane, a ta ga je hotela odpraviti, češ da gospoda ni doma. Zviti Vardjan, ki je iz hiše slišal glasove, ji je razložil, da bi bilo morda tudi za gospoda Žigona dobro, če bi ga sprejel. In potem se je ta nenadoma pojavil, a se ni hotel pogovarjati v materinščini, ampak srbščini. Na pogodbi ni bilo napisane vsote honorarja in je ni hotel podpisati, zato je Stine predlagal, da pokliče v Ljubljano in izve ta podatek. A glej ga, zlomka, slovenski Srb mu ni dovolil uporabiti telefona, češ da je zasebni. In tako je moral Stine oditi na najbližjo pošto in telefonirati. Stevo Žigon nas je dokončno zasovražil, ko naj bi v krvavi moriji na Balkanu pred dvema in več desetletji s pomočjo Vatikana prodajali orožje Hrvatom in Muslimanom, s katerim so ti ubijali Srbe. Slovenske meje ni prestopil že vse od spora z Miloševićem, to je bilo še nekaj let prej. Kljub vsemu pa vsega v Sloveniji le ni sovražil, vsaj tako zelo ne in ne od nekdaj, da ne bi eni od naših mladenk naredil sina, ta je zdaj star 43 let. Zanj, v nasprotju s podobo velikega gospoda, kakor se je srbski Kraševec nosil, se ni kaj prida menil, ne tako, ne drugače. Je pa res, da ima sin stike s polsestro Ivano, sijajno srbsko gledališko igralko, ki se je Žigonu rodila v zakonu s srbsko igralsko ikono Jeleno Jovanović Žigon.
