Se zgodi, ko se mi zazdi, da vse vem – le o fuzbalu in politiki, kajpak. Zaslepljen od občutka vsevednosti potem skoraj vedno stavim na napačnega konja. Volim, kadar že, na koncu poraženega kandidata, še pogosteje in praviloma izgubljam tudi v športnih napovedih. No, ena, smučarskoskakalna, mi je pa vseeno ratala, če se lahko še malo pohvalim.
Bilo je 21. februarja 2012, ko sem po poletih v Obertsdorfu prav na tem mestu pri doskoku tvegal telemark in modroval: »Tale Peter Prevc iz Dolenje vasi pri Selcah v občini Železniki sicer ni od včeraj, ampak šele po njegovem četrtem mestu za svetovni pokal v nemškem Willingenu mi je padla na misel primerjava z našim največjim... prvič po Peterki sem zastrigel z ušesi... Na vodi sem začutil šampiona... Devetnajstletni Peter Prevc si je v Oberstdorfu tako poškodoval ramenske vezi, da je sezona zanj najbrž končana. Zgodovina, upajmo, še pride.«
Od zapisa sta minili dve sezoni. Zgodovina je prišla – piše jo Peter Prevc. Od takrat je osvojil srebro in bron na svetovnem prvenstvu, srebro in bron na olimpijskih igrah, naziv športnika leta v Sloveniji, v svetovnem pokalu je nanizal sedem zmag ter prejel Adidasovo nagrado za največ doseženih metrov v vseh skokih svetovnega pokala v sezoni (7328 m). Minuli konec tedna je lovorikam dodal še bron na SP v poletih.
Jutri se bo v Planici s sestankom vodij ekip uradno začel 35. finale svetovnega pokala v smučarskih skokih, prvič bodo tam sezono sklenile tudi skakalke. Čeprav je zanj zmaga v skupnem seštevku misija nemogoče – za Poljakom Stochom zaostaja za 168 točk – je Prevc najboljši ekonomskopropagandni program za športni praznik, odkar je konec 90. let na desettisoče ljubiteljev skokov pritegnil Primož Peterka.
Tudi sam bom skočil pod Ponce, če ne drugače, vsaj z daljincem, in srčno upam, da bodo pokonci skakale tudi kocine. Kot so po poletih v Harrachovu trenerju naših Janusu, ko je gledal svojega varovanca na odru za zmagovalce.
