KOPER – Včeraj ob 13. uri so na koprskem pokopališču na zadnjo pot pospremili sina, očeta, igralca, scenarista, režiserja, vsestranskega umetnika Gašperja Tiča. Štiri dni po tragični smrti v Ljubljani so umetnika v prerani grob položili v mestu, kjer se je 7. maja 1973 tudi rodil. V Kopru je hodil v semedelsko Osnovno šolo Dušana Bordona, iz središča mesta oddaljeno kak kilometer, in končal gimnazijo. Sošolci se ga spominjajo kot zabavnega, glasnega dijaka, ki je najraje sedel pred šolo z dvema sošolcema, da so sleherni šolski dan kot triperesna deteljica razglabljali o življenju in svetu. V Koper, mesto, v katerem je preživel otroštvo, najstniška in mladostniška leta, kjer še vedno živijo njegovi starši in sorodniki, kjer ima veliko prijateljev in kolegov, se je rad vračal. K domačim ali v gledališče, da bi izpolnil svoje poslanstvo. Kamor koli je prišel, je bil dobrodošel, spoštovan, ljubljen.
Kaj se je dogajalo v Tičevem stanovanju, preberite tukaj
.
Domnove solze
Od Gašperja Tiča, ki mu je pred petimi dnevi življenje nasilno vzel 20-letni Stefan Cakić v njegovem stanovanju na Trubarjevi 24 v Ljubljani, so se poslovili njegova nekdanja žena Nataša Ralijan, oba pokojnikova sinova, oče, mati, drugi člani družine, prijatelji, kolegi, znani obrazi iz slovenske javnosti, kot so Boris Kobal, Boris Cavazza, Nataša Barbara Gračner, Gregor Gruden, Mirjam Korbar Žlajpah, Lado Bizovičar, Domen Valič, Uroš Smolej, glasbeniki Neža Buh - Neisha, Vita Mavrič, Iztok Novak - Easy, Darko Brglez, Jure Karas, Damjana Kenda Hussu in mnogi drugi. Medtem ko so po licih igralčevega mlajšega kolega Domna Valiča tekle solze, roke Lada Bizovičarja, ki je stal v ozadju, pa opazno drhtele, so se Karin Komljanec, Nataša Barbara Gračner in Gregor Gruden od prijatelja poslovili z govorom, ki priča o vsej veličini njegovega umetniškega dela in življenja. Gašper Tič je bil človek, človek in še enkrat človek, je dejala Karin.
Sinova prošnja
Sinova sta očeta pospremila z besedami, vpetimi v verze njune pesmi Zakaj si najboljši ati na svetu: »Ati, dragi moj, ljubil sem te in še naprej te bom! Zame bil si največja oseba v tem vesolju, ker imel tako veliko si srce in pomagal si vsem z njihovimi problemi in jim pokazal luč v temi ..., a pri tem pozabil si na želje svoje lastne, ki so v tebi hrepenele.« Kako ganljive so besede, ki jih je prebral mlajši sin: »Vedno si dejal, da sva povezana, kjer koli sva, in vem, da srečala spet se bova oba. Ne morem verjeti, da te ni, a hkrati z mano v srcu si. Spomnim se, kako naučil si tekste brati me in kako naučil si igrati me. Ne vem, kaj bom brez tebe, probal bom doseči svoje sanje, kot učil si me … Ne vem, zakaj si tako hitro moral oditi, a brez tebe bo težko še naprej po zemlji hoditi. Rad te imam, ti si najboljši ati na svetu!« Potem ko je sin žalujoče prosil, da »zaploskajo najboljšemu atiju na svetu«, se je razlegel dolg dolg aplavz in z njim trenutki zavedanja: Kogar imaš rad, nikoli ne umre. Le daleč, daleč je …
