Plače direktorjev, danes, ko imamo korporativno upravljanje, pa tudi predsednikov uprav, zlasti najvišje, od nekdaj tako ali drugače razburjajo Slovence. Ko jih objavijo, je večina, seveda v luči svojih padajočih dohodkov, če jih sploh še imajo, neizmerno razburjena, češ da so previsoke, manjšina pa ve, da si jih nekateri, tisti, ki imajo rezultate, zaslužijo, drugi, teh je žal več, ki so brez njih in delajo z izgubo, pa ne.
Povišica v Mercatorju
Predsednik uprave in generalni direktor novomeškega farmacevtskega giganta (vsaj za slovenske razmere) Krke Jože Colarič ostaja trdno na položaju najbolje plačanega menedžerja slovenskih borznih podjetij. Lani je zaslužil sicer za malenkost manj kot leto poprej, toda še vedno 781.000 evrov bruto. Toda če to primerjamo s plačo Hartmuta Retzlaffa, prvega moža nemške Stade, farmacevtske firme, primerljive Krki, dela Dolenjec Colarič za drobiž. Retzlaff je namreč lani prejel dva milijona evrov bruto fiksne plače, ob tem pa še skoraj 850.000 evrov nagrade za lanske dosežke ter 4,2 milijona evrov nagrade za doseganje dolgoročnih ciljev.
Drugi na lestvici najbolje plačanih slovenskih menedžerjev je Franjo Bobinac, ki pa precej zaostaja za Colaričem: lani je zaslužil okroglih 350.000 evrov, kljub temu pa kar 67.000 evrov več kot leta 2013 ali, izraženo drugače, 23 odstotkov več. Je pa Bobinac, sicer tudi predsednik Rokometne zveze Slovenije, za selektorja slovenske reprezentance pred dnevi pripeljal karizmatičnega Črnogorca Veselina Vujovića, v rokometnem svetu imenovanega Veliki Vujo, ki utegne zaslužiti več kot on.
Krepko se je dohodek zvišal Toniju Balažiču, predsedniku uprave Mercatorja, odkar je tega kupil hrvaški Agrokor, natančneje Ivica Todorić. Ta je Balažiču fiksno plačo krepko dvignil, izplačal pa mu je še 41.000 evrov za minulo delo. Skupni prejemki so se mu zvišali za 46 odstotkov, zaslužil je 266.000 evrov. Torej se je nov lastnik Balažiču, vsaj kar zadeva njegove dohodke, zelo izplačal.
Dobro zasluži tudi Tomaž Berločnik, prvi mož Petrola, lani je potegnil nekaj več kot 300.000 evrov. Z Velenjčanom pa je očitno zadovoljna tudi aktualna oblast, saj so mu letos februarja, še pred iztekom starega, podaljšali mandat predsednika uprave še za nekaj let.
Med bančniki Svilan
Plače najvišjih državnih bančnikov pa je na približno 150.000 evrov bruto, z morebitnimi nagradami največ 200.000, prikoval nekdanji minister za gospodarstvo Matej Lahovnik, še en vplivni mož, doma iz Šaleške doline. Tako je lani od bančnikov še največ zaslužil predsednik uprave SID banke Sibil Svilan, sledi mu član uprave te banke Jožef Bradeško, Janko Medja pa je na čelu NLB dobil okroglih 133 tisočakov. Plače državnih bančnikov torej brzda Lahovnikov zakon, a ta ne velja za DUTB.
Toda v resnici daleč najbolje plačani slovenski menedžer je Zoltan Varga, ki sicer živi in dela v Hongkongu. Lani je prejel 862.000 evrov; od tega je njegova letna bruto plača znašala 145 tisočakov, zaposlen je kot izvršni direktor v enem največjih upravljavcev hedge skladov na svetu, Och-Ziff Capital Management. Varga je vodja azijskih naložb. Ob plači je dobil še 46.000 dolarjev povračil stroškov in bonitet ter kar za 683.000 dolarjev nagrad za lansko donosnost družbe. Varga se je rodil leta 1974 v Zagrebu, otroštvo preživel v Zrečah pod Roglo in kot odličnjak končal celjsko gimnazijo. Leta 1996 je diplomiral na ameriški univerzi De Pauw in pri 22 letih začel bleščečo kariero pri banki Goldman Sachs, kjer je bil analitik v oddelku za združitve in prevzeme. Na Wall Streetu je spoznal Daniela Ocha, ustanovitelja sklada, in skozi velika vrata vstopil k Och-Ziffu.
Če se vam je ob teh zneskih zvrtelo v glavi, se vam bo ob naslednjih podatkih še bolj. Predlani je na račun nagrad, izplačanih v delnicah družbe, ter dodatne, 7,8 milijona dolarjev visoke posebne nagrade vodilnih v obliki opcij prejel kar 10,5 milijona dolarjev. Varga je med drugim lastnik 13,116.083 delnic družbe Och-Ziff Capital Management, njihova borzna vrednost pa je po včerajšnjem tečaju znašala vrtoglavih 155 milijonov evrov. Mednarodni finančnik se je s premoženjem, ocenjenim na 110 milijonov evrov, uvrstil na peto mesto Managerjeve lestvice najbogatejših Slovencev. Kajpak pa ima pri svojih letih še vse možnosti, da poseže mnogo višje.
Krka: v šestih desetletjih le trije Novomeško farmacevtsko industrijo je na noge postavil sposobni gospodarstvenik, nekdanji partizan in po vojni predsednik Okrajnega ljudskega odbora Novo mesto, magister farmacije Boris Andrijanič, prvi generalni direktor Krke. Andrijanič se je rodil očetu Dragu (Dragotinu) in materi Dori, rojeni Matešić, rod Andrijaničevih pa izhaja iz obmorskega mesteca Bakar v zaledju Reke. Oče, že on je bil po izobrazbi magister farmacije, je prišel v Novo mesto leta 1906, ko je kupil lekarno Pri angelju. Boris je imel starejšo sestro Nedo, ki se je poročila z Novomeščanom Marjanom Kozino, enim izmed največjih slovenskih skladateljev. Kot zaupnik OF je od 1941. zbiral sanitetni material, narodnoosvobodilni vojski pa se je priključil 1943. V 70. letih ga je zamenjal še prodornejši in z vsemi poslovnimi žavbami namazani Miloš Kovačič, diplomant zagrebške farmacije, rojen v Šentjerneju. Danes Krko po dveh farmacevtih tudi zelo uspešno, morda celo najbolj od vseh, vodi ekonomist Jože Colarič, rojen 1955. Jože se je že v mladosti naučil delati od zore do mraka: starši so imeli v najemu gostilno na kopališču na Loki; z nekaj let starejšo sestro Darjo sta morala materi in očetu že kot otroka krepko pomagati v gostilni. Kljub temu je v mladosti našel čas tudi za treniranje in igranje košarke. Darja je bila nekoč predsednica Zveze socialistične mladine, pozneje pa, tako kot mlajši brat, zaposlena v Krki. Kajpak Colarič ne bi bil pravi Dolenjec, četudi živi za Bežigradom v Ljubljani, če ne bi imel vinograda in zidanice. V Podbočju skrbi za nekdanji očetov vinograd in prideluje vino, ki je doma prav od tam – cviček. Velik vinoljub, kar zadeva konzumiranje, v nasprotju z legendarnim predhodnikom Kovačičem, pa Colarič ni. |