OTOČEC – Kaj je bolj povezano s slovensko identiteto kot potica? Kaj je bolj tradicionalnega kot jed, za katero se recept prenaša iz roda v rod in ki ne sme manjkati na naši mizi ob nobenem prazniku? Pravijo, da kolikor je gospodinj, toliko je tudi receptov zanjo, vsaka ima svojo drobno skrivnost, a tista prava slovenska, seveda polnjena s katerim iz pisane palete nadevov, je pečena v okroglem pekaču s pokončnimi rebri, tako imenovanem potičniku.
Potica je pravzaprav kraljica sladic, na velikonočni četrtek pa je bila na Otočcu tudi kraljica dobrote. Prav s poticami so namreč na prvem Festivalu velikonočne slovenske potice, ki je bil na Gradu Otočec, pomagali otrokom, pri katerih se praznična miza ne bo šibila kot pri večini.
Ocenili 56 potic
Gospodinje iz vseh koncev Slovenije, ena pa je prišla celo z Nove Zelandije, so jih v oceno prinesle 56, kraljico sladic pa so ocenjevali etnolog prof. dr. Janez Bogataj, mag. Marlena Skvarča, mednarodno priznana senzorična ocenjevalka živil in nekdanja profesorica na ljubljanski biotehniški fakulteti, ter Dejan Pavlič, šef kuhinje na Gradu Otočec. Vsaka je bila nekaj posebnega, v vsako so pridne gospodinje z ljubeznijo vmesile tisto najboljše, najokusnejše in najbolj dišeče, da bi prepričale strokovno komisijo. Največ se jih je odločilo za najbolj značilen orehov nadev, čeprav naj bi za veliko noč na naših mizah prevladovale pehtranove. »Kulturna dediščina izpričuje, da so se ljudje prehranjevali glede na letne čase, kar se je kazalo tudi pri nadevih. Za božič in novo leto je bil tako običaj nadev iz orehov, lešnikov ali mandljev, za veliko noč s pehtranom, luštrekom, meto ali drobnjakom,« je poudaril prof. dr. Janez Bogataj, tudi avtor knjige Potice iz Slovenije, sladice, ki jo je prvič opisal že Trubar, ki je pisal še o povitici, kar je staro ime za potico, prvi recept zanjo pa je zabeležen v sloviti Slavi vojvodine Kranjske. V njej je Janez Vajkard Valvasor natančno opisal, kakšna je bila takrat, ni bila namreč narejena le iz enega zvitka, temveč iz dveh ali treh, da je bila bolj veličastna, je pa že Valvasor zapisal, da je zelo slastna.
Morda je nekako tako kot v njegovih časih videti potica, ki jo je na Otočec prinesla Jožica Peršoh. Likovno zanimiv preplet več zvitkov, bi lahko zapisali ob potici, ki je na ocenjevanju zasedla drugo mesto, sicer pa je Peršohova znana po peki odličnih potic, na Dobrotah slovenskih kmetij na Ptuju je osvojila že tri zlate medalje. Tretje mesto je zasedla pehtranova potica, ki jo je spekla Silva Zupančič iz Šentjerneja, najvišjo oceno pa je dobila tista, ki jo je spekla Novomeščanka Jožica Dorniž, med drugim tudi novinarka po poklicu, odgovorna urednica Vzajemnosti, ki je zgodbo vpletla tudi v svojo potico.
Prepletla tri okuse
»Tako kot smo ljudje svetli in temni, takšni in drugačni, skupaj tvorimo harmonijo. Vzajemno se vsi potrebujemo, le skupaj smo uspešni,« pravi Jožica, ki je v potico z nadevi prepletla tri okuse: en je makov, drugi pehtranov, tretji orehov. Tako je naredila tri majhne potice, ki jih je spletla v kito in položila v potičnik. Pa še po nečem je posebna njena priprava: »Potico pripravim s kvasnim nastavkom. Zjutraj sem kvas namočila v mrzlo slano vodo. Tako testo nima izrazitega vonja po kvasu, ki ga je treba dati v potico zaradi težkega nadeva kar precej.« Sicer pa Jožica rada upošteva tradicijo, svojim izdelkom pa doda tudi kaj svojega. »Če kaj rad delaš, to ni težko, pravzaprav mi to pomeni sprostitev. Dan pred tekmovanjem sem nekaj pred šesto uro zvečer prišla domov, ob enajstih zvečer pa sta bili pečeni obe potici. Eno sem namreč pustila doma, saj je vsa hiša dišala po peki,« pravi zadovoljno in pripomni, da imajo njeni fantje najraje makovo, nadev zanjo pripravi z mlečnim zdrobom.
Komisijo je posebno navdušila tudi presna veganska potica izpod rok najmlajše tekmovalke Tereze Poljanič, ki sicer živi na Novi Zelandiji. »S takšno potico je ob praznikih greh malo bolj pod kontrolo,« se nasmehne, vesela, da je bila komisija navdušena nad njenim izdelkom. Sicer pa je Bogataj opozoril, da ni prav vse, kar spečemo, potica: »V Sloveniji je veliko kopiranja in malo kapiranja. Tako se je pri nas v hlastanju po tujih vzorcih pojavila težnja, da bi danes iz potice nekaj naredili, pri tem pa se postavlja vprašanje, do kje je potica še potica.«
Častno pokroviteljstvo nad prvim Festivalom velikonočne slovenske potice je z navdušenjem prevzel minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano mag. Dejan Židan. Pristojni na njegovem ministrstvu so namreč prav v tem času sprožili postopke za zaščito slovenske potice kot zajamčene tradicionalne posebnosti, s katero se že ponašajo idrijski žlinkrofi, belokranjska pogača in prekmurska gibanica, vloga pa bo kmalu romala pred Evropsko komisijo. In če bodo lahko v potici naše gospodinje našle priložnost, da se z njo predstavijo ne le v Sloveniji, temveč tudi za našimi mejami, je tu še namig za naše gospodarstvo: prava slovenska potica je pečena v potičniku, ta je glinen in v njem, pravijo, se speče najboljša, ne pa v raznih silikonskih in teflonskih, ki jih naši trgovci na veliko uvažajo iz tujine.
Dražba štirih
Najboljše štiri potice so šle na dražbo. Zanje so na Gradu Otočec zbrali 750 evrov, v prodajo so dali tudi druge, denar pa bodo, kot je dejal direktor Term Krka Jože Berus, predali Območnemu združenju Rdečega križa Novo mesto.
