Najbolj prikrivana 
Titova skrivnost

Tako imenovana marčevska pogajanja med nemško vojsko in partizani, ki so potekala marca 1943, so bila ena najbolj varovanih skrivnosti druge svetovne vojne v Jugoslaviji. Osrednji krivec za to prikrivanje je bil Josip Broz - Tito, pravi Vladimir Velebit, znan povojni jugoslovanski diplomat. Prvič je o tem pisal Miša Leković leta 1985. Vladimir Dedijer je o tem sicer pisal v knjigi, ki nikoli ni bila objavljena; tam citira Tita, da so bila ta pogajanja velika napaka. Zakaj je Tito takrat želel skleniti premirje z Nemci, kot svoje osrednje sovražnike pa je označil četnike?

Ne poslušajo Hitlerja

Velebit je v svojih spominih Skrivnosti in pasti II. svetovne vojne pojasnil, kako so se sploh začela pogajanja. Na partizanski strani so v njih sodelovali Koča Popović, Milovan Đilas in Vladimir Velebit. Velebit je bil zgolj prevajalec, njegov oče je bil visok avstro-ogrski častnik, zato je užival zaupanje nemškega generala Glaisa von Horstenaua, ki je bil predstavnik nemške vojske v Zagrebu.

Ko so partizanski pogajalci z visokimi nemškimi častniki prišli na pogajanja v Sarajevo, so ti dobro vedeli, kdo sta Popović in Đilas. Idejo o izmenjavi ujetnikov je Velebitu dal nemški inženir Ott, ki so ga partizani zajeli pri Livnu. Tito je predlog sprejel, Nemca so izpustili in čez nekaj dni se je vrnil s predlogi za pogajanja. Nemci so hoteli predvsem to, da bi partizani prenehali sabotirati železniško progo med Beogradom in Zagrebom. Hitler je bil proti temu, češ da je treba bandite postreliti, ne pa se pogajati z njimi. Njegovi podrejeni se niso strinjali in menjava ujetnikov se je nadaljevala do konca vojne.

Velebita so z letalom prepeljali v Zagreb. Tito je želel iz ujetništva rešiti Andrijo Hebranga, za katerega so ustaši lagali, da je mrtev. Partizani so z menjavo z nemškimi ujetniki rešili 20 tovarišev, tudi tretjo Titovo ženo Herto Haas, ki je Velebita sprejela zelo nezaupljivo. Toda bila je rešena in odšla je na osvobojeno ozemlje v Slovenijo.

Bitka na Neretvi

Velebit navaja osrednje razloge za pogajanja s sovražnikom, ki se jih je Tito pozneje sramoval. V začetku januarja 1943 se je začela silovita ofenziva nemških, ustaških, italijanskih in četniških sil na partizanske enote v osrednjem delu Nezavisne države Hrvaške (NDH). Nemci so želeli okrepiti položaj ustaškega vodje Anteja Pavelića, ki ni nadzoroval ozemlja. Partizane so obkolili ob reki Neretvi. V pasti se je znašlo 16.000 partizanov in 4000 ranjencev ter bolnikov. Titovemu gibanju je takrat grozilo uničenje, čeprav so imeli partizani po Velebitovi oceni v tistem času na območju Jugoslavije približno 80.000 borcev.

S pogajanji je Tito želel omiliti nemški pritisk. Na srečo so Nemci, Churchill in četniki zmotno verjeli, da bodo zavezniki izpeljali desant na Balkanu. Izkrcanje zavezniških sil na Balkanu bi po nemškem prepričanju okrepilo partizansko gibanje, četniki in njihovi zavezniki pa bi v tem primeru verjetno stopili na stran zaveznikov, zato so želeli okrepiti Pavelića in uničiti Tita.

Ko so Nemci pregnali partizane na vzhodno stran Neretve, so ustavili ofenzivo. Partizani so se želeli prek Konjica prebiti v notranjost Bosne in proti Sandžaku, a jim je spodletelo. Več sreče so imeli na vzhodni strani Neretve, kjer so razbili četniške in italijanske enote ter se umaknili iz pasti.