Najbolj ponosno zapela na Dunaju

V poplavi angleških napevov je na trenutke težko priklicati iz spomina otroško pesmico, ki jo mlada mati poje na uho svojemu malčku, da bi zaspal.

»A ko človeku pride na usta Sijaj, sijaj sončece, jo zlahka zapojemo vrstico za vrstico,« pravi 83-letna Katarina Adlešič z Adlešičev 5a, letošnja dobitnica letošnje Župančičeve plakete Občine Črnomelj.

Bože, daj nam dobro leto, pravi stara belokranjska ljudska, in prav tako je zapisano pod fotografijo v reviji 7D iz leta 1975, kjer dekleta pevske skupine Kresnice (KUD Božo Račič), oblečena v tradicionalno belo dekliško nošo, pojejo o dobri letini.

Katarina ali po domače Gotnarova Katica je bila pri njih pevka od vsega začetka. Ne spomni se premnogih koncertov: »Oh, bilo jih je na tisoč, več, ne vem, ne spominjam se vseh.«

In kdo ji je dal tako lepo dekliško ime Katica, ki se je drži še danes, smo si upali povprašati kljub njenim letom še vedno zelo vitalno gospo. »Bila sem peta hči, po Ludoviki, Bernardki, Micki, Anki sem prišla še jaz, pa so mi dali ime Katarina, torej Katica.«

Rodila se je na za takratne razmere srednji veliki kmetiji 12 hektarjev, prvo pesem je gotovo slišala že v zibelki: »Pela je moja stara mati Marija, pa mama Frančiška. Prve se res spominjam: Sijaj, sijaj, sončece. Stari oče Miha pa nas je otroke malo hecal in nam pel tiste nespodobne, pohujšljive, da se je stara mama jezila,« z nasmehom pove Katica in hitro pripomni: »Veste, tudi take pesmi so naše, narodno blago, smeh mora biti...«

Med vojno je kot deklica hodila v partizansko šolo: »Imel nas je učitelj Miha Vahen iz Marindola, čez teden nas je učil partizanske pesmi, ob sobotah pa cerkvene. Z njegovo hčerko še se danes srečujemo,« Katica o tem, kako je preživela vojno.

Spominja se svojega prvega nastopa: »Bilo je leta 1949 in z mladinskim zborom smo odšli v Ljubljano. Nisem hotela iti, saj se je teta možila in hotela sem ostati doma, pa mi učitelj Petek ni pustil in morala sem zraven.« Z zborom so doživeli velik uspeh, saj so zasedli drugo mesto.

In kakšna pevka je Katica? »Taka pevka, da tudi doma pojem, ko sem sama. Brez pesmi ni nič, ni uspeha,« pravi Katica, ki je ni bilo nikoli sram zapeti.

Morda je to tisto ključno, kar mora človek preseči, tisti nevidni strah pred poslušalci.

»Kot otroci smo hodili po vasi, se družili in peli pri sosedih. To je bila prava šola.«

Sicer je prepevala pri Kresnicah, v cerkvenih pevskih zborih, sodelovala z veliko zborovodji in se pri vsakem naučila nekaj novega.

S pevkami je potovala po svetu, bila je v Grčiji, nastopile so na Češkem, a najbolj je ponosna na nastop na Dunaju leta 2008: »Leta 1908 so pevci in pevke, naše stare mame iz Adlešičev, šli na Dunaj prepevat cesarju, me smo šle v spomin na ta dogodek.«

Ne spomni se več, kolikokrat so jo poklicali z Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU iz Ljubljane, naj Kresnice zapojejo, da bodo posneli to izumirajočo dediščino.

»Ko se nam je že zdelo, da bo ljudsko petje ugasnilo in odšlo v pozabo, moram zdaj reči, da me to ne skrbi več, saj vse več mladih poje slovenske ljudske pesmi. Tako je tudi prav.«

Katico so za Župančičevo plaketo skupno predlagali predstavniki lokalne skupnosti, adlešiški župnik, vodstvo javnega zavoda Krajinski park Kolpa, GNI ZRC SAZU ter RTV Slovenija. Odziv je bil takojšen in enoten: »Če kdo, si Gotnarova Katica zasluži Župančičevo plaketo za življenjsko delo.«

Leta 2014 jo je za 60-letno petje v cerkvi in spodbujanje mladih k petju cerkvenih pesmi odlikoval novomeški škof Andrej Glavan, slovenski etnolog in literarni zgodovinar dr. Marko Terseglav pa je zapisal: »Katica Adlešič že več kot šestdeset let velja za eno glavnih posredovalk ljudskega pesemskega izročila Bele krajine... Brez pretiravanja lahko zatrdimo, da je za prepoznavnost Bele krajine in njene spontane ljudske kulture opravila veličastno delo.«