SPODNJI BRNIK – Zvok helikopterja je bilo med poletno sezono v gorah slišati skoraj sleherni dan. »Težava bi nastala, če česa ne bi bilo v plovilu,« razloži višji vodnik Čopi Purkart, tehnik letalec. »Pred nastopom dežurstva, ki se začne okoli 8. jutranje ure, je pregled opreme in potem v plovilu ne sme nič manjkati. Če smo se dan prej vračali zvečer z akcije, je bila naloga ekipe, ki nas je nasledila zjutraj, da je preverila in dopolnila opremo.«
V bazi na letališču Brnik je skrbnik opreme Gorske reševalne zveze Slovenije.
15 minut od trenutka prejema obvestila je čas, v katerem morajo reševalci poleteti v akcijo.
»Treba je pogledati, koliko je kisika v jeklenkah, pozorni smo na dotrajanost ali strgano opremo, skratka, lahko povem, da skrbim za tehnično, reševalno in medicinsko opremo. Lahko pohvalim fante, ki so bili v poletnih dnevnih dežurni, saj so vestno skrbeli za opremo in zato sem imel dela malo manj, s tem pa tudi skrbi,« razloži Marko Nahtigal s postaje GRS Škofja Loka, ki že šesto leto skrbi za popolnost opreme v letečem rešilcu z eliso, ki gre na pomoč v gore in drugam, kamor ga pač usmerijo iz operativno-komunikacijskega centra.
»Limita je petnajst minut, se pa ob uigranem moštvu lahko dvignemo v zrak tudi v desetih minutah,« razloži stotnik Miha Einhauer: »Stalno spremljamo vremensko stanje in omejitve v zračnem prostoru, tako da s tem ob začetku intervencije ne izgubljamo časa. Iz številke 112 pokličejo pristojno postajo gorsko reševalne službe in nas hkrati. Če v zraku potrebujemo dodatna pojasnila, nam zvežejo gorske reševalce, ki so že na terenu. Redko uporabljamo koordinate. Sestav posadke pozna generalno pot, podrobnosti izvemo med poletom.«
Lestvica težavnosti reševalnih akcij ne obstaja
»Obstaja le razlika, ali je vitlanje ali pa naslon oziroma pobiranje. Vitlanje je namreč veliko bolj zahtevno, najbolj pa je zahtevno in nevarno stensko reševanje,« poudarja Purkart. »Izkušenj s povišanjem utripa še nisem imel. Najbolj pomembno je, da si v glavi naredimo scenarij, kaj je treba narediti. Oba, tako jaz, ki grem iz plovila na vitlu, kot tehnik letalec, morava vedeti, kaj bo kdo naredil,« pa razloži Grega Justin iz postaje GRS Celje. »Improvizacija. To je pa tisto, kar je nevarno. Tega ne sme biti,« doda Purkart.
»Sodelovanje med vojsko in policijo, ki izmenično dežurata skupaj z moštvom za posredovanje v gorah, je odlično, kar se opazi tako v medsebojnih odnosih kot v akcijah,« oriše Nahtigal, ki mora skrbeti za opremo v vseh helikopterjih, vojaških in policijskih, zato je stalni gost v hangarjih na brniškem letališču: »S člani posadk smo postali prava klapa, tako da kakšno malenkost uredimo tudi po telefonu, dejstvo pa je, da, kot so že povedali letalci, improvizacije ne sme biti, tako je tudi pri opremi.«
Posadko dežurnega moštva za reševanje v gorah sestavljajo: poveljnik posadke pilot, kopilot, tehnik letalec, vsi so iz vrst bodisi Slovenske vojske bodisi policije, odvisno od razporeda dežurstva, v helikopterju pa so še zdravnik letalec, gorski reševalec letalec in gorski policist letalec. V taki sestavi so dežurali vsak dan v poletnem času, dežurajo pa še septembra za vikende. Gorska reševalna služba je zagotovila 45 gorskih reševalcev letalcev, zdravnikov letalcev je trinajst. |
Ko poleti na reševalno akcijo, so v helikopterju vreča za reševanje z vakuumsko blazino, AED-defibrilator, ventilator, aparatura za dovajanje kisika, aspirator, vakuumske opornice za okončine, lopatasta ali zajemalna nosila, teleskopske palice, čelade, 60-metrska dinamična plezalna vrv, 10 klinov in jeklenka za kisik, ki je nameščena v plovilu. V helikopterju ima vsak zdravnik tudi svoj medicinski nahrbtnik, zanj skrbi Osnovno zdravstvo Gorenjske. |
