Bogat si šele takrat, ko imaš tisto, kar se z denarjem ne da kupiti. Če bi se tega bolj zavedali in negovali moralne vrednote, bi bilo na svetu manj hlastanja po materialnih dobrinah, manj ločitev, manj sovraštva, ki izvira iz prenevarnega ega, ter manj strahu pred resničnim spoznanjem samega sebe in površnega zadovoljevanja fiktivnih želja, ki naj bi osrečevale.
Tega se verjetno zdaj dobro zavedajo Ivan Zidar, Hilda Tovšak in Bine Kordež, ki mu je bila izrečena sodba zaradi domnevnega oškodovanja družbe Merkur, v kateri je bil predsednik uprave. Seveda ti trije ne sodijo v isti lonec, po pehanju za denarjem in grabljenju tega z vseh strani morda že, sicer pa ne. Skupni imenovalec pri vseh treh je le, da dejansko utegnejo zaradi gospodarskih ilegalnih podvigov sedeti v kehi in, upam, tam (pre)brati kakšno duhovno literaturo, da bodo doumeli, zakaj jih je zloraba položaja privedla za zapahe.
Zanimivo je predvsem to, da utegne Kordež postati celo zmagovalec sodne prakse, če ta ne bo odpovedala, kar v sodnem sistemu, kakršnega imamo, ne bi bil noben čudež. Medtem ko imata Tovšakova in Zidar predpisani zgolj dve leti (plus, minus) zaporne kazni, grozi Kordežu pet let zapora in 39.500 evrov globe. Čudna so pota gospodova, še bolj čudna so pota ljudi, ki jim denar zamegli razum, um in možgane. Imeti toliko odpuščenih in zlorabljenih na vesti ni ugodna karma, to ve že vsak manjši vodja, ki v bolj ali manj dobri veri vodi podjetje, ne da bi pri tem posegal po elementih brutalnega kapitalizma.
Na misel mi prihaja čudoviti članek Violete Bulc o moralnem kapitalizmu. Se vprašujete, kaj je to? Teza o tovrstnem kapitalizmu poganja iz spoznanj, da je kapitalizem zgolj eden od družbenih sistemov, ki že dolgo traja in začenja kazati resne pomanjkljivosti. Vse premalo se zavedamo temeljev svoje civilizacije, človeškega dostojanstva in dejanskega bistva človeškega bitja: resnice čustvenega, inteligentnega, celostnega in zavestnega udeleženca na planetu Zemlja.
Mislite, da Tovšakova, Zidar in Kordež to razumejo? Dvomim … Upam le, da si bodo za zapahi vzeli čas za resen premislek in da bodo po tem morda kdaj celo pripomogli k razvoju slovenskega gospodarskega okolja v kakršni koli obliki. Le tako jim bo lažje – in pravici bo zadoščeno.