Bil sem na tekmi. Na eni strani viole, na drugi dragonsi. Prvi so vpili ubi žabara, drugi – ubi štajerca. Mislil sem si, navijaška folklora pač. Potem pa viole sredi Ljubljane na lepem razvlečejo veliko slovensko zastavo ter začnejo na ves glas prepevati V dolini tihi. Dobil sem občutek, da se je velika večina nenadoma povsem zmedla, le kaj hočejo vendar ti Štajerci, naj pojemo skupaj?! In res: nekateri so jim začeli slediti, pa so jih pravovernejši še pravi čas utišali, češ, pesem je že lepa, toda s Štajerci je pač ne boš pel! Nastala je rahla panika, pobledelost in zadrega. In vse to le zaradi ene slovenske zastave ter ene ponarodele Slakove, dobitne kombinacije, vrhunske provokacije, pa še na Stožicah, kjer je bilo vselej bolj na juriš.
Nakar se je vzdušje le vzpostavilo. Zeleni so se spet zbrali in se z violami že tradicionalno zapletli, zravsali, sprli, družno obkladali, blatili, šimfali, mrcvarili, tolklo se je drug čez drugega, po slovensko in do konca, naši, vaši, Maribor, Ljubljana! Toda nekaj je še naprej v meni grizlo: je bilo avditoriju res tako nelagodno le zaradi tiste vijolične zvijače? Kaj pa če mora biti zaradi tovrstnega domoljubja (V dolini tihi + slovenska zastava) v teh časih človeku že plebiscitarno nerodno? Samo zato, ker je takšna drža medtem postala že skoraj modna?
Že zdavnaj sem ugotovil, da postane tudi meni nerodno, kadar me obkrožajo tisti, ki jim je kar naprej nerodno. Težava je, ker se za tovrstno zadrego skrivata – škodoželjnost in brezobziren boj za oblast. Občutek, da živimo ob škodoželjnih pogledih – ne jenja. Že dolgo je opaziti, da ne živimo in da ne dihamo več kot združena ekipa (neprivoščljivcev). Zdi se, da se povežemo le še, kadar nas obišče kakšna Esmeralda ali skoči Prevc, sicer pa nam je predvsem – nerodno. Ker hodi ta v cerkev (in ni zadrti klerikalec), oni na gasilske veselice (a ima posluh), ker ta spoštuje običaje (in ni narodnjak), bere Novice (pa ni zaplankan), zahteva od ekonomskih migrantov zgolj adaptacijo (a ni fašist), od države reforme (pa ni neoliberalec), od sebe pa požrtvovalnost. Ker ni delomrznež in lenuh.
Naj vam torej ne bo nerodno ob pogledu na rojake: bistvo končnega uspeha je namreč v originalni, pestri in drugače misleči naciji! Bistvo končnega uspeha je v originalni, pestri in drugače misleči naciji!