Evropska komisija je v ponedeljek predstavila uredbo, po kateri bo, če bo sprejeta, dovoljeno uporabljati le predpisana in registrirana semena. To pomeni konec medsebojne izmenjave semen, pa še veliko več – rastlinski razmnoževalni material bodo lahko pridelovale samo še velike firme. Avtohtone sorte bodo pozabljene, tako opevana samooskrba še bolj ogrožena, postali bomo talci semenarskih konglomeratov.
Na vrtu sva z ljubljeno posadila krompir, slovenski imajo, kar nekam romantično, ime po rekah, v trgovini sva dobila samo še soro, razne bistre in pšate so razprodali že marca. Pritaknila sva še nekaj gomoljev, ki jih je v seme vzgojila soseda, vneta zagovornica permakulture in ekološkega kmetovanja. Najbolj se bom pa na talarju razveselil zgodnjega krompirja, podobnega kifeljčarju, ta slučajno nima rečnega imena, ampak ženskega, jana. Sweet Jane (The Velvet Underground).
Med minulimi prazniki je v zemljo romal še fižol, tega je prispevala druga soseda, ki ga je pač imela preveč.
V prihodnje naj bi na policah izbiral samo med nizozemskim krompirjem, mimo katerega sem se letos sprehajal poln zaničevanja, in nemškim. Ja, vse bo jednoteisto. In sadil in sejal še razne španske melone, italijanske paradajze. Samo slovenskega nič. Nič pristnega, nič prilagojenega tukajšnji klimi.
Ob kozlanje vzbujajočem pajdašenju Evropske komisije z agroživilskimi lobiji je nevladna organizacija Noetova barka začela peticijo in že zbrala 200.000 podpisov. Po zadnjih podatkih naj bi EU zato za kanec popustila, menda bomo mali vrtičkarji še lahko sadili doma vzgojene sadike, te pa naj bi lahko tudi še distribuirale firme z manj kot 10 zaposlenimi.
V vsakem primeru je uredba napoved konca raznolikosti, napoved, po kateri bomo v očitno sploh ne tako daljni prihodnosti vsi Zemljani jedli isto in varno. Ja, ziher zdravo.
Sploh pa bi rad videl inšpektorja, ki si bo upal riti po mojem vrtu.
