Termoelektrarna, ki jo gradijo v Šoštanju, je največja slovenska naložba. Poleg tega, da je največja, je tudi najnenavadnejša. Gradnja se je namreč začela tako, da ni bilo nikomur povsem jasno, kako je z denarjem za naložbo. Energetiki naj bi najeli kredit, jamstvo pri najemu pa naj bi dala država. Vendar se ta, ko so se gradbena dela začela, še ni odločila, ali bo za to v resnici jamčila. Delo v Šoštanju se je torej začelo in nadaljevalo. Objekti rastejo, tuji izvajalci so na gradbišču, milijoni se vrtijo. Še več: tuji izvajalci že žugajo, da bodo objekt zapustili, če kredit ne bo odobren. A državne odločitve še vedno ni.
Razumno gospodinjstvo
Gospodinjska pamet si investicijo predstavlja nekako tako: v roke vzamemo kataloge, pogledamo, kaj ponujajo, preverimo cene, potem pa pogledamo, koliko denarja je na voljo. Če ga ni prav veliko, gremo v banko in zaprosimo za kredit. Medtem ponovno listamo kataloge in se ukvarjamo z vprašanjem, kako bi ceno čim bolj znižali. Razumno gospodinjstvo investicije ne bo začelo tako, da bo v katalogu izbralo izdelek, ga naročilo in potem vsako nedeljo čakalo, ali je dobitek na lotu dovolj visok za kritje stroškov, ki so nastali ob tem. Se pravi: razumno gospodinjstvo mora najprej imeti zagotovljen denar, šele potem pa se investicije zares loti.
Če pa je investitor neskončno samozavesten, projekt začne tako, da vprašanje financ rešuje na koncu. Očitno je, da so bili investitorji pri gradnji termoelektrarne zelo samozavestni. Od kod ta samozavest? Res je, da se energetiki ukvarjajo s pomembno rečjo. Delajo elektriko, ki poganja vse mogoče stvari. So nekaj posebnega. Brez energije se vse ustavi. Vendar niso edini, ki počnejo nekaj posebnega. Nekaj posebnega delajo tudi kulturniki. In zdravniki. In znanstveniki. In še marsikdo. Kaj torej energetike dela posebno vplivne?
Politični zavezniki
Že v 50. letih prejšnjega stoletja so energetiki znali poiskati politične zaveznike. Tudi danes jih znajo. Ker pa zavezništva niso nujno trajna, znajo igro tudi voditi. Ker jim del politike pri tem pomaga, je večja tudi samozavest. John Higley, raziskovalec elit iz ameriškega Teksasa, pravi, da elite sestavljajo ljudje, ki drug drugemu ščitijo hrbet. Ali pa drug drugemu umivajo roke. Dodal je tudi, da so na koncu lahko vse roke umazane. Kako je to ščitenje hrbtov videti v Sloveniji?
Poglejmo v preteklost, ker stvari, ki se sestavljajo pod novo oblastjo, še niso povsem jasne – bodo pa čez nekaj mesecev. Ko je Pahorjeva vlada postavljala omrežje gospodarske moči, je zelo posebno točko rezervirala za takratnega direktorja Termoelektrarne Šoštanj – Uroša Rotnika. Imenovan je bil v nadzorni svet Slovenske razvojne družbe (Sod), postal je tudi predsednik nadzornega sveta. Tako je imel neposredni vpliv na šefa uprave Soda – Tomaža Kuntariča. Nadzorni svet lahko šefa uprave tudi odstavi. Naprej: Kuntarič je bil imenovan za nadzornika v Petrolu. Če si nadzornik v Petrolu, odločaš o zelo pomembnih stvareh ene največjih gospodarskih družb v državi. Torej je odločal o takratnem šefu Petrola – Aleksandru Svetelšku, ki je bil kot prvi mož Petrola nadrejen Mojci Kert Kos, direktorici Petrolove hčerinske družbe Petrol Energetika. Mojca Kert Kos je bila nadzornica v Holdingu slovenskih elektrarn (HSE), izvršni direktor HSE za raziskave in razvoj – Djordje Žebeljan – pa je bil nadzornik v Termoelektrarni Šoštanj; nadziral je torej Uroša Rotnika, direktorja TEŠ.
Direktorji in nadzorniki so bili razporejeni v lep krog, sestavljen iz šestih ljudi. Prvi je nadziral drugega, drugi tretjega ..., šesti pa prvega. Krožek je lahko deloval tudi po načelu, po katerem drug drugemu ščitijo hrbet. Vsaj del tega krožka sicer sestavljajo funkcionarji podjetij, ki so v državni lasti, torej bi morali odgovarjati državi. Ker pa so postavljeni v krog, ne odgovarjajo le državi, ampak tudi drug drugemu.
Zakaj je torej energetika nekaj posebnega? Ne le zato, ker proizvaja elektriko, brez katere ne gre, ampak tudi zato, ker ti ljudje zasedajo vodilne položaje, ki niso povezani le z energetiko. Prek teh položajev in krožnih povezav nadzirajo samega sebe.
Seveda energetiki sami niso dovolj mogočni, da bi postavili krožne povezave – pomagala jim je lahko le vladajoča politika. Posebne moči pa se tudi niso otepali.
