Nadškof Uran mašuje pri Mariji na Višarjah

Na malo manj kot 1800 metrov visoko goro, ki se vzpenja nad Trbižem, vodi ena najstarejših in najpomembnejših slovenskih romarskih poti. Po izročilu je leta 1360 pastir iz Žabnic pod gorskim vrhom našel zablodelo čredo ovac, zbrano in klečečo okrog brinovega grma. Pobral je v grmu ležeči leseni kip Marije z Jezuščkom ter ga nesel žabniškemu župniku. Kip se je trikrat zapored tako selil med grmom in župniščem, o čemer je župnik nato poročal oglejskemu patriarhu. Ta je naročil, naj na kraju, kjer so našli kip, postavijo kapelico. Tam zdaj obdana z nekaj mogočnimi kmečkimi domovi stoji cerkev. 
Sredi prve svetovne vihre je vasica zgorela s cerkvijo vred, kot po čudežu pa je ogenj prizanesel Marijinemu kipu. Prenesli so ga v Žabnice, od koder so ga selili v Beljak, Celovec, Dravograd in Maribor. Na Svete Višarje se je slovesno vrnil pred 90 leti, 24. junija 1925. Pet let pozneje je takratni žabniški župnik Viktor Kos povabil slikarja Toneta Kralja, ki je v skoraj nepredstavljivem ustvarjalnem zagonu cerkev poslikal med 10. junijem do 24. avgustom. Najbolj mogočna med njegovimi upodobitvami na ladijski strani slavoloka prikazuje Marijo, pomočnico kristjanov, s simbolno za vsakega romarja razgrnjenim plaščem.

Ključna je kriza vere

»Slikar Tone Kralj, ki je upodobil prizore, povezane z Višarjami, je lepo narisal razgrnjeni Marijin plašč, ki sprejema vsakogar. Zato se k Mariji lahko vedno zatekamo, Marija je mama, razume nas in odgovarja na naše molitve,« je glavni maševalec Alojz Uran nagovoril zbrane iz matične domovine, izseljenstva in zamejstva, ki so mu prisluhnili med opoldansko mašo ob 27. romanju treh Slovenij. Že uvodoma je spomnil, da so se od prvega srečanja v letu 1989 spremenile mnoge okoliščine, z njimi pa tudi ljudje. V nasprotju z mnogo premišljevalci o razlogih za vsesplošno krizo, ki jo živimo, Uran teh ne išče v materialnih vzgibih: »Prepričan sem, da je v ozadju mnogih težav – kriza vere.«

Spodkopava jo človeška sebičnost: »Tako imenovana etika koristi poudarja, da človek sam odloča o vrednosti življenja in da velja le tisto, kar koristi meni, posamezniku.«

Pristop, ki meri le po koristi, opravičuje kar koli, človeško življenje pa pušča razvrednoteno, brez veljave: »Brez odgovornosti do svojega Stvarnika.«

Nadškof je navezal na zadnjo (majsko) okrožnico papeža Frančiška o preživetju človeške družine in ohranitvi našega doma Zemlje. Za papežem je ponovil, da gre tretjina hrane, ki jo pridelamo na svetu, v smeti: »Ta hrana je ukradena z mize revnih.« Z njo bi lahko odpravili lakoto, a zdajšnja ureditev sledi drugačnim vidikom, saj »bolj ko je človekovo srce prazno, bolj potrebuje predmete«. V ekološki krizi gre zato prepoznavati klic k spreobrnjenju in skrbi za ranjeni svet. Dejal je, da se »morda premalo zavedamo, da je tudi telesna hrana dar od zgoraj«, živimo pa, navsezadnje, od božje besede: »Dragi rojaki, pomembno je biti človek, ki zaupa v Boga.« Ter pristavil: »Čeprav ne razume vseh njegovih potov in odločitev.«

Usodne obletnice

Letošnje srečanje treh Slovenij, je spomnil upokojeni nadškof, je povezano tudi z mnogimi obletnicami. Še vedno odmeva stoletnica začetka prve svetovne vojne, ki ni prizanesla niti višarski cerkvi: »Marijin kipec pa, kakor da bi ga angeli prenesli na varno.«

Obhajamo tudi 70-letnico konca druge svetovne vojne. Svetišče na Svetih Višarjah v molitvi za mir povezuje tri velike evropske jezikovne skupine – slovansko, germansko in romansko –, štiri narode – Slovence, Furlane, Avstrijce in Italijane – ter naposled še tri sosednje dežele: Koroško, Slovenijo in Furlanijo - Julijsko krajino. Višarske Marije se je zato upravičeno oprijelo ime Kraljica Evrope, kar je ob 650-letnici svetišča med svojim obiskom pred petimi leti potrdil tudi papež Benedikt XVI.

Tokratno bogoslužje so s petjem obogatile slovenske šolske sestre Čudodelne svetinje pod vodstvom Tomaža Simčiča.

»Po drugi svetovni vojni se je za nas Slovence oblikovala podoba treh Slovenij, pred 27 leti pa so vse tri zažarele v navdušenju, da se bodo mnoge stvari hitro obrnile na bolje,« je spomnil nadškof in sklenil: »Vendarle ni bilo tako, ker so podobno kot še za marsikaj tudi za to potrebne stopnje dozorevanja.«

Tega se je v svojem obsežnem podrobnem pregledu za Slovence pomembnih dogodkov, ki so se zvrstili od druge svetovne vojne do zdaj in katerih korenine segajo še v avstro-ogrske čase, že pred mašo na ploščadi za cerkvijo dotaknil tržaški rojak Ivo Jevnikar. Njegova pronicljiva analiza zveni kot malo zgodovinsko berilo pa tudi kritično zrcalo ter napotek, ki ga je vredno prebrati v njegovi celovitosti. Kar zainteresiranemu bralcu v času, ko nam je na spletu dosegljivo vse, ne bo težko.