LJUBLJANA – Na god sv. Frančiška je papež Frančišek za ljubljanskega nadškofa metropolita imenoval frančiškana Staneta Zoreta, ki je prav tisti dan, 4. oktobra, obhajal okroglo 30-letnico večne zaobljube redu. Koliko simboličnih naključij v enem samem stavku! Še nihče med 35 dosedanjimi ljubljanskimi škofi oziroma nadškofi ni pripadal frančiškanskemu redu, ki prav letos obhaja 500-letnico prihoda v Slovenijo.
Tisti, ki ga poznajo, pravijo, da je Zore drugačen od svojih zadnjih predhodnikov, in pomenljivo dodajajo, da se v slovenski Cerkvi z izbiro Zoreta končujeta era in slog kroga okrog kardinala Rodeta.
Logika daru in vračanja
Stane, uradno Stanislav Zore, se je rodil 7. septembra 1958 v ljubljanski porodnišnici mami Jožefi Zore, dekliško se je pisala Poljanšek, in očetu Stanislavu iz Znojil v župniji Sela pri Kamniku, nedaleč od po toplicah zdaj precej poznanega Snovika. Domačiji po domače pravijo Zalipnikova. Stane je prvorojenec, ima mlajši sestri in brata. Mimogrede, tudi sestra Cirila je redovnica, in sicer pri šolskih sestrah sv. Frančiška Kralja na Viču v Ljubljani. Gimnazijo je obiskoval v Kamniku, teološko fakulteto v Ljubljani. Po duhovniškem posvečenju 1985. je štiri leta kaplanoval v ljubljanski Šiški, kot pater na Brezjah še naprej kaplanoval v Mošnjah, kot pater na Sveti gori pa kaplanoval v Solkanu. Rad se zato pošali, da je bil kaplan z najdaljšim stažem. Bil je rektor bazilik Marije Pomagaj na Brezjah (1989–1995) in Marijinega vnebovzetja na Sveti Gori nad Gorico (1995–1998). Dvakrat je pater Stane opravljal službo provinciala, predstojnika slovenske frančiškanske province sv. Križa. Predsedoval je Korusu, konferenci redovnih ustanov v Sloveniji. Pater Stane, soglašajo vsi, ki ga poznajo, zvesto sledi svojemu svetniškemu vzorniku. Vanj kot novega nadškofa so uprta velika pričakovanja, ob katerih se spomnimo Frančiška Asiškega, kako je slišal in doumel božji glas, ko mu je naročal: »Frančišek, popravi mojo cerkev, ki se podira!«
Vozi starejši polo Ljudje radi prisluhnejo navdihnjenim pridigam patra Staneta Zoreta, ker jih spodbujajo k novim lastnim navdihom. Na enem izmed ljudskih misijonov, kamor ga redno vabijo, se je pred tremi leti v medvoški Preski takole predstavil: »K vam prihajam iz Frančiškanskega samostana pri Marijinem oznanjenju, ki ga bolje poznamo kot frančiškani na Tromostovju. V naši hiši je veliko spovedovanja, pa tudi veliko oznanjevanja evangelija različnim skupinam.« Na glasu je kot izvrsten spovednik, hvalijo ga tudi kot mojstra urejanja dobrih medčloveških odnosov. Skromnost in nevpadljivost sta njegova drža, tudi ko ga srečujejo med sprehodom po Tivoliju ali ko sedi za volanom svojega pola starejšega letnika. |
Malo pred imenovanjem je Zore še kot provincial ob prazniku sv. Frančiška takole, med drugim, premišljal o zgodovini: »Tisti, ki je zgodovino živel, ni nikoli dal avtorskih pravic nad svojim življenjem in svojim časom komu drugemu. Zato moramo pred zgodovino vedno stati z velikim spoštovanjem. V njej so namreč ljudje in dogodki, ki so jih ustvarjali, mi pa smemo vanjo gledati in skozi to zrenje prej poskušati razumeti svoj čas, kot oblikovati njihovega. Nekako moramo biti podobni restavratorjem, ki dvignejo prah in umazanijo z neke podobe, nikakor pa jim ne pride na misel, da bi jo popravljali po svojem okusu ali po okusu časa.«
Dati svoje darove v službo Bogu pomeni stopiti v Frančiškovo logiko daru in vračanja: »Sveti Frančišek se je namreč dobro zavedal, da vse to, kar ima, ni njegovo, ampak je last tistega, ki mu je to podaril. Vse ima namreč samo na posodo, ničesar nima v posesti. Zato mora biti v vsakem trenutku pripravljen, da posojilo vrne posojevalcu. Tega pa Frančišek ne dela v nekakšni poduhovljeni izgubljenosti, ampak v konkretnosti človeka, ki potrebuje pomoč. Ko je Frančišek srečal reveža, je spoznal, da mora Bogu preko tega človeka, tega siromaka v potrebi, vrniti dar, ki mu ga je Gospod dal.«
Podest življenja Stane Zore govori precej jezikov, prevedel je številne odlične knjige, med njimi naj še posebej omenimo Zanderjevo Ko vera še ni bila dolgočasna, ob kateri se boste zabavali res izborno, a obenem s tehtnim premislekom. Iskali smo avtorska dela Staneta Zoreta, našli pa eno samo. Pesniško zbirko Podest življenja je izdal ob svojem srebrnem mašniškem jubileju. Med verzi se ustavimo ob teh: »Na tehtnico življenja/ polagam svoje odločitve./ Bog jih bo izmeril,/ ko prišel bo dan vrnitve.« Mnogo njegovih pesmi se napaja iz podob narave. Da rad planinari, izpovedujejo tudi njegove fotografije, posnete na teh poteh. Z njimi je pesmim pridal še likovni odsev. |
Molitev, ki trese zidove
Takšen odnos, pravi Zore, nas obvaruje napuha: »Nekdo, ki samo vrača posojilo, se ne bo nikoli postavil nad tistega, ki mu posojilo vrača. Vedno se bo zavedal, da ostaja dolžnik. Ne bo mu prišlo na misel, da bi vračanje posojila spremenil v dobroto, v velikodušnost, v človekoljubje in v toliko drugega, kar si včasih vtisnemo v svojo vest in se s tem ponašamo pred seboj in pred drugimi.«
»V logiki daru vse postane povabilo k srečanju,« pravi Zore in nadaljuje: »Vse to, kar imamo, in tisto, česar nimamo, vse nas usmerja k drugim, k bližnjim.«
Kar Zore sporoča sicer svojim redovnim bratom in sestram, v resnici sega širše, k prav vsem: »Morda naš čas, v katerem doživljamo vso silovitost in hkrati nemoč človekovega uma, na poseben način potrebuje življenje in odnose, ki izhajajo iz logike daru. Samo tako bomo lahko nehali biti drug drugemu tekmeci. Samo tako bomo drug drugega nehali ogrožati. Samo tako se drug drugega ne bomo več bali. Samo tako bomo lahko ustvarjali odnose, v katerih ne bo nihče postajal sredstvo za uveljavljanje in uresničevanje drugega. Samo tako bomo lahko besedi brat in sestra začeli uporabljati v Frančiškovem duhu.«
O novem nadškofu, tudi skorajšnjem predsedniku Slovenske škofovske konference, veliko pove tudi tale drobec iz njegovega intervjuja za revijo Ognjišče: »Na Brezje pa so prihajale mamice, ki so svoje otroke polagale na Marijin oltar. To je bila molitev brez besed, ki pa je tresla mogočne zidove.«
Preudaren in pravičen Sobrat Pavle Jakop, s katerim sodelujeta že 35 let, pravi: »Takšen je Stane Zore: duhovit, odkrit, pove, kar misli, vedno je pripravljen pomagati, do sebe pa dosleden in odgovoren za svoja dejanja, za katera prevzema posledice.« Poudarja še »preudarnost in čut za pravičnost ter sočutnost do malih ljudi«. Zoretova beseda drži. Kot predstojnik duhovnikov v odsotnosti ni pustil kritizirati. |